Potovala sva berlingotom 1.9D, naredila povprečno 250 km na dan ter zapravila eno solidno plačo. Takole je izgledala pot:

Prvo sliko sem posnel pred Fernetiči, tik pred uradno predstavitvijo v Italiji, tako da tehnično gledano gre za spy fotke:

Padsko nižino sva zgolj preletela in se ustavila na njenem južnem koncu, v Maranellu:

Videti delavce iti na/od malice in se slikati pred ikoničnim vhodom je enako ali bolj vznemirljivo kot slikati se ob švicarski straži v Rimu:

Ferrari je tukaj malodane kot pri nas opel, povsod so, vključno s testnimi mulami in prototipi:

Pri tem scagliettiju so nekaj testirali, vidi se kablovje:

Tovarna žal ni odprta za javnost, je pa možen obisk Gallerie, ki je, razen če nisi vnet ljubitelj te znamke, tako tako. Jaz sem se moral kar truditi, da mi je bila zanimiva:


Na cesti sva videla novega maseratija gransport, ki je zasenčil vse poprej videne ferrarije. Samo mesto Maranello razen slikanja pred legendarnim vhodom in kukanja na dirkališče ne nudi nič. Je kot Grosuplje ali Domžale, delavsko naselje brez zgodovine.
Od tu je pot vodila naprej proti Firencam, po naporni, ozki, vijugasti in počasni avtocesti. Kamp sva dobila praktično v centru Firenc, s panoramo brez primere:


Če stopiš 50 m višje, dobiš tole:

Če potuješ z avtom, ti drugega kot kampiranje ne preostane, nenazadnje zaradi relativno varnega 24-urnega parkirišča...
Naslednje jutro sva namenila kulturnim zakladom. Že same Firence imajo neverjetno koncentracijo umetnosti, kaj šele cela Italija. Porabil bi eno leto, pa še ne bi uspel videti vsega:

Pogled na kupolo je dih jemajoč, ogromna in prelepa je ta reč, stara pa 700 let, ko smo Slovenci živeli še v zemljankah, skupaj s kozami in perutnino:

Za Davida sva po zaslugi trume Američanov čakala cele 4 ure, vseeno se splača, gre za Michelangelov biser iz enega kosa, je pa to spy fotka, saj je fotografiranje po muzejih večinoma prepovedano:

Potem še v galerijo Uffizi, eno izmed najbogatejših galerij na svetu. Tole menda vsi poznate:

Ta slika je res čarobna, ne bi si mislil. Ko začneš od blizu gledati to 600 let staro Venero v obraz, vidiš, da res gre za najlepšo žensko na svetu.
na poti nazaj proti kempu sva ujela še eno umetnino, tokrat iz ogljikovih vlaken:

Vsi dedci v bližini snemamo:
http://www.youtube.com/watch?v=8ZOMebc0mCU
Toliko za danes, nadaljujem v kratkem...
LP, JdV