upam da adamovc ne bo zameril...
ko smo ravno pri ghost townu...takole zgleda calico.

brett je napisal/-a:Super opisano in predstavljeno potovanje (in tudi vsa ostala, ki si jih predstavil!).
Bilo bi zelo fino, če bi še več uporabnikov delilo svoja doživetja in s tem marsikomu olajšali prve korake ...
Zanima pa me kateri fotoaparat uporabljaš za "dokumentiranje" (in objektiv(i))?

V pričakovanju novih reportaž

LP

DSLR Sony Alpha 200 z objektivom Tamron 18-200mm (=28-300mm). Vse skupaj je pred dvema letoma v Big Bangu stalo le 300€, sem pa zelo zadovoljen s kakovostjo slik in pa z odzivnostjo (kar je predvsem nujno pri slikanju otrok, kar je pri dveh malčkih vseeno njegova primarna vloga). Za v žep pa še 4 leta star Fuji F30 (muzeji, zabaviščni parki, Disneyland), kadar se nam ni dalo s sabo tovorit ta velikega.

Calico - saj ni tako slab, danes je točno tri tedne, kar smo bili tam. Ima namreč super lokacijo - 3km od avtoceste Las Vegas - Los Angeles in še točno na polovici je (2h od obeh velemest), tako da je idealno mesto za kratko pavzo. A če si bil 5 dni prej v Bodie-ju pa opaziš veliko razliko.

saj je razlika opazna. zato sem pa prilepil slike...

Vse pohvale za odličen opis potovanja in vrhunske slike! Res super potovanje.


Lp

Po daljši pavzi je nastopil čas za nadaljevanje potopisa:

Po nekaj urah, preživetih v sprehajanju po mestecu Bodie, smo se odpravili naprej v smeri proti jezeru Mono, od koder nas je pred dvema tednoma pregnal snežni vihar. Tokrat je bilo vreme lepše, čeprav so bili hribi v ozadju še vedno močno zasneženi. Mono Lake je znana po svojih t.i. »tufah«, neke vrste kapnikih, ki so postali vidni potem, ko se je gladina jezera znižala zaradi črpanja vode za potrebe losangeleškega vodovoda. Ob obali jezera tokrat nismo bili sami, srečali smo celó skupino Indijcev, ki so ugotavljali, da je jezero skoraj tako lepo kot Blejsko. Po pogovoru z njimi se je izkazalo, da sta dva od njih nekaj let živela in delala v Ljubljani, sedaj pa jih je njun sin skupaj z še nekaj bližnjimi sorodniki povabil na poroko z Američanko v Las Vegas in jih je še malo popeljal po okolici. To je bil najbližji stik s Slovenijo v treh tednih potovanja – sploh prvič se nama je zgodilo, da na celem potovanju nisva srečala niti enega Slovenca – v preteklih dveh potovanjih v ZDA sva jih srečavala tako sredi puščave kot med policami trgovin.










Če je pokrajina okoli jezera Mono še zelo puščavska, pa se le dobrih deset kilometrov južneje spremeni v pravo alpsko, z neskončnimi iglastimi gozdovi pod zasneženimi skalnatimi vršaci gorovja Sierra Nevada. Ker smo bili še relativno zgodaj smo se zato na kratko ustavili še ob jezeru June, nad katerim obratuje tudi istoimensko smučišče, ki pa je kljub na pogled bogato zasneženim terenom že samevalo. Na srečo pa to ni veljalo za naslednji postanek na naši posti – Mammoth Lakes, kjer nas je že čakala motelska sobica.

Nedelja

Vremenska napoved je bila zelo spremenljiva, prodajalec v trgovini s športno opremo me je prejšnji zvečer celo prestrašil, da bo naslednji dan dež, zato sem kar malce v strahu zgodaj zjutraj pogledal skozi okno. Nad mestom Mammoth Lakes se namreč dviga gora 3371 metrov visok ugasel vulkan Mammoth Mountain in na njem istoimensko smučišče, ki velja za enega najboljših spomladanskih smučišč na svetu. Letos jih je narava še posebno bogato obdarila, v močnem viharju je samo v enem tednu v decembru padlo skoraj 4 metre snega, v celi zimi pa rekordnih 17 metrov (še v maju dober meter). Smučišče je bilo zato letos odprto vse do največjega ameriškega praznika 4. julija, pa še takrat je bilo na progah več kot meter snega. Ko sem se o tem pogovarjal s prodajalcem pri izposoji smučarske opreme, le-ta kar ni mogel verjeti, da pri nas smučišča obratujejo celo sezono pri manj kot enem metru zapadlega snega.

Na moje veliko veselje me je zjutraj pričakal pogled na jasno modro nebo brez oblačkov in ob 7:30 sem že stal pred vrati izposojevalnice smučarske opreme, nekaj čez osmo uro zjutraj pa sem se že peljal v gondoli, ki je peljala na vrh gore.



Smučišče je po številu naprav primerljivo s kakšnimi Mokrinami, a bistveno bolj razprostrano, tako da kljub vikendu na smučiščih ni bilo gneče. Zaradi pregovorne odprtosti Američanov so vsako vožnjo z sedežnico ali gondolo padle zanimive debate o različnih stvareh, večina smučarjev pa je bila iz »bližnjega« Los Angelesa, ki je oddaljen okoli 500km lepe ravne ceste, večinoma štiripasovnice in so si privoščili luksus v obliki smučarskega konca tedna. Smučanje je namreč po mojih izkušnjah edina stvar, ki je v ZDA dražja kot v Sloveniji.
Smučišče ohranja tudi posebnosti ameriških smučišč kot so sedežnice brez varovalnih lokov in opor za smuči (če pa že so jih nihče ne uporablja) ter načrtna neurejenost večine terenov. Tako prvo kot drugo me je, priznam, v nekaj primerih kar precej prestrašilo. Na eni sedežnici sem se peljal le enkrat, saj sem se ob sedenju na precej plitvih sedežih, brez zaščite in opore za noge in nekaj deset metrov visoko, ob tem pa da je pihal še močan veter, ves čas le krčevito držal za naslonjalo. Prvič v življenju pa se mi je tudi zgodilo, da se nisem upal spustiti po označeni (sicer neurejeni) progi, kar pa je imelo delno za razlog tudi ne najboljšo opremo (naslednjič vzamem najdražjo), s katero se nisem takoj spoprijateljil, prav tako pa si nisem želel bližnjega srečanja z ameriškim zdravstvenim sistemom.



Po začetnem mučenju z opremo in zaledenelimi progami je pomladansko sonce tam okoli desetih ogrelo tako mene kot proge. Smučanje tako po urejenih smučiščih kot predvsem po prepadnih neurejenih pobočjih je končno postalo užitek in kar prehitro je bila ura 13, ko sem ženi in otrokoma obljubil, da se vrnem v motel. Dan namreč še ni bil končan, isti dan smo si namreč hoteli ogledati še Dolino smrti, ob tem pa smo bili od motela, kjer smo imeli rezervirano sobo, oddaljeni še slabih 850 km…

In res – slabe tri ure kasneje smo se že podili nekaj deset metrov pod morsko gladino po peščenih sipinah v najbolj vročem kraju na zemlji in pri dobrih 40°C si je bilo kar težko predstavljati, da sem le nekaj ur nazaj 3400 nadmorskih metrov višje smučal pri temperaturi pod lediščem.









Na poti iz Doline Smrti smo na znanem Zabriskie pointu še počakali sončni zahod, nato pa smo se odpravili na dolgo večerno/nočno vožnjo skozi Las Vegas vse do mesta Cedar City.

Zadnja slika Koliko si jo obdelal?

weasel je napisal/-a:Zadnja slika Koliko si jo obdelal?

HDR skozi osnovne nastavitve, čeprav v živo so bile točno take barve. V tem prispevku malce izstopa tudi zato, ker so bile ostale slike posnete z videokamero in so bolj tako-tako (na smučanje nisem mogel ravno vzeti ta velke mašine, na sipine pa se mi ni dalo zaradi vročine + kombinacije pesek/veter).

čudovito....

Ponedeljek

Po precej napornih dneh smo si vzeli en dan za počitek ter se celo dopoldne namakali v lepem notranjem bazenu motela, saj je bil naš naslednji motel oddaljen le dobrih 100 km. Po kosilu smo se le odpravili naprej proti našemu prvemu cilju – Cedar Breaks National Monument, ki naj bi zelo spominjal na veličastni Bryce Canyon, v katerem smo uživali na preteklih potovanjih. A ta pogled



na en majhen košček parka je bil na žalost vse, kar smo videli od njega, saj nas je na vhodu pričakala nesplužena cesta in obvestilo, da je park zaradi snežnega viharja v preteklih dneh zaprt. Za nameček so zopet začele še sedmič na tem potovanju celo malo naletavati snežinke. A ti Američani sploh ne vedo, da je že 23. maj?!? smo si mislili, ko je bila narava zopet obdana v visoko snežno odejo, pogled na zaledenelo in zasneženo jezero Navajo


pa je bolj spominjal na Aljasko kot na jezero na zemljepisni širini Sicilije. Čeprav imam drugače rad sneg pa sem bil kar vesel, ker sem vedel, da je to naše zadnje srečanje s snegom na tem potovanju, saj nas je pot nato vodila proti vročim puščavam južne Ute, Arizone in Nevade

Pred prihodom v hotel smo imeli v planu še »test opreme in kondicije« za naslednji dan, ko nas je čakal zahteven, a težko pričakovan 2-urni pohod čez puščavo do Wave-a, glavnega cilja našega potovanja. Odločili smo se za pohod do enega od t.i. Slot Canyons – ozkih kamnitih sotesk. Najbolj znana od njih je Antelope Canyon http://www.google.com/search?q=antelope+canyon&hl=sl&client=firefox-a&hs=eM4&rls=org.mozilla:en-US:official&prmd=ivns&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ei=43MyTtb5IofQsgb_1JjpBg&ved=0CEgQsAQ&biw=1280&bih=931, kjer sem bil že dvakrat, podobnih sotesk pa je še veliko. Večina jih je povsem neoznačenih, zato smo sledili navodilom iz interneta, ki so izgledala približno tako: v vasi X pri osnovni šoli zavijte levo, se peljite do pokopališča, tam še enkrat zavijte levo in nato desno na makadam. Peljite se še približno en kilometer do konca ceste, nato najdite prehod skozi grmovje in kaktuse in se spustite do suhega rečnega rokava ter pojdite navzgor po njem ter po približno 15 min hoje se bo soteska zožala v le en meter široko tesen. In tako smo šli v iskanje, še posebno hčerka je bila navdušena nad »raziskovanjem«, se je počutila kot junaki v njenih knjigah in risankah…





Po lepem pohodu in nekaj plezanja če skalnate ovire v ozki soteski smo si privoščili obilno ameriško večerjo, nato pa le nekaj deset kilometrov stran od zasneženih in zamrznjenih jezer v zunanjem bazenu našega motela pričakali sončni zahod.

Torek - »The Wave«

najprej 15 km makadama




nato dve uri hoje po puščavski pokrajini


in nato končno:












in po nekaj urah igranja po čudoviti pokrajini nazaj do avta

NORO

Pohvale za opis in svetovne fotke

vrhunsko kapo dol. a si imel kakšne zemljevide za te zadeve ali je bilo vse označeno (table)?

adamovc je napisal/-a:in nato končno:

Fuckin' shit! Tole pa je adijo pamet!

fantom je napisal/-a:vrhunsko kapo dol. a si imel kakšne zemljevide za te zadeve ali je bilo vse označeno (table)?

Tabel ni, razen na začetku. Ob prijavi dobiš podroben zemljevid, GPS koordinate in slike, katere oporne točke moraš opazovati, da se ne izgubiš, tak da ni tak problem (večji je nazaj, kjer je opornih točk manj), čeprav se je letos en turist že ubil, ker se je vračal v temi, odšel predaleč in padel v kanjon.

Dostop do "Wave-a" je omejen na 20 oseb na dan, 10 jih izžrebajo tri mesece prej na podlagi internetnih prijav, 10 pa osebno dan prej na "Ranger station". Naval je zadnja leta ogromen, tudi pri Rangerjih se jih pojavi preko 100, na internetu pa tudi po 400 na dan, tako da smo letos imeli (po osmih neuspešnih poizkusih v preteklih letih) precej sreče, kar kaže tudi slika prijav za naš mesec - mi smo šli 24.5.

to žrebanje mi nekak ne diši najbolj ampak kaj čmo takšna so pravila. kako te pa obvestijo da si bil žreban, oz. koliko prej se moraš prijavit (na netu) da vidiš ali se sploh splača tja zavit?

fantom je napisal/-a:to žrebanje mi nekak ne diši najbolj ampak kaj čmo takšna so pravila. kako te pa obvestijo da si bil žreban, oz. koliko prej se moraš prijavit (na netu) da vidiš ali se sploh splača tja zavit?

Prijaviti se moraš najmanj 3 mesece prej - recimo 1. februarja je bil žreb za cel maj. Pri prijavi plačaš 5$ na prijavo za resnost, potem pa si po mailu obveščen, če si bil izžreban in moraš nato v 15 dneh plačati še 7$ na osebo za izdajo dovolilnice ("permit"). Le-to ti potem skupaj z zemljevidom in navodili pošljejo na dom (tudi v Slovenijo).

Če nisi izžreban, dobiš povrnjen denar za resnost?

weasel je napisal/-a:Če nisi izžreban, dobiš povrnjen denar za resnost?

ne, lahko rečem na srečo, ker v tem primeru bi bilo prijav zagotovo še več in možnosti za uspeh še toliko manj (pa že sedaj imaš manj kot 3% možnosti na žrebu). 3€ pa tudi ni tak znesek da bi se ravno sekiral....