Volkswagen Transporter – legendarni kombi Flower power generacije. Dominiral je v 50 in 60 letih prejšnjega stoletja, pravo slavo pa je dosegel zaradi svoje preprososti in učinkovitosti. Geni, ki jih je podedoval od hrošča so ga napravili za kombi, ki je na cesti zasedel ravno toliko prostora kot avtomobil in dosegal hitrosti do 100 km/h. Ob tej priložnosti sedaj zares legendarnega kombija se je v Hannovru odvila ogromna zabava, na kateri se je zbralo več kot 5000 lastnikov Transporterjev in preko 60.000 navdušencev.

Zgodba Bulli-ja/Transporterja/kleinbus/volksie bus/veedub/ter še kakšno ime se je začela sedaj že davnega leta 1947 z gospodom Ben Pan-om, nizozemskim uvoznikom, ki je na ogledu Volkswagnove tovarne zagledal njihovo tovarniško vozilo, namenjeno prevozu surovin, težjih sestavnih delov in druge opreme za proizvodnjo. Platenwagen kot so imenovali, je bil zasnovan na osnovi hrošča, ki je s pravo preprostostjo omogočal različne predelave in močne obremenitve. Čeprav je bil platenwagen sila preprost, voznika je postavil pred motor in za tovorni prostor, je g. Pen zadevo videl po svoje: voznika je postavil strogo naprej, motor pa čisto na zadnji konec ter prostor za tovor postavil v sredino. A začetki niso bili tako obetavni, nadgradnja hrošča se je izkazala za konstrukcijsko šibko, lega na cesti je bila porazna in za današnja merila povsem nesprejemljiva – pri istih pogojih in enakih obremenitvah avto ni šel dvakrat po isti liniji pri enakem obratu volana. Težka karoserija in nedodelano podvozje je tako skrbelo za pravi adrenalinski šok pri vožnji. S prekonstruiranjem in domiselnim poimenovanjem Type 2 (!) pa se je spomladi leta 1950 začela zgodba o uspehu.
Volkswagen Transporter je od takrat daleč najbolj prepoznavno vozilo. Zasluge si delijo zanesljivost, privlačen pogled in brezkompromisna praktičnost. Močan motor s 25 KM je poskrbel za visoko potovalno hitrost, ki je lahko presegla 100 km/h, preprostost motorja pa ni pričarala nikakršnih jutranjih nevšečnosti in obstankov ob cesti. Praktičnost pa je najlepše dokazala reklama izpred pol stoletja v kateri preprost kmet zjutraj z avtom vozi pujske, nato z vodo spere notranjost, namesti sedeže in odpelje družino k maši. No, prepoznavnosti si s tem ni ravno prislužil, za to so poskrbeli surferji, rock bandi, ki so celo živeli v njih in tekom glasbenih spotov je na svoj način razširjal idejo o neodvisnosti. Te ideje so se posluževali vsi sloji, od najstnikov, ki so si v Bulli-ju predstavljali svoje prvo stanovanje, do starejših, ki so v njem videli simbol politične neodvisnosti, saj je bila matična država tega strojčka prav ista Nemčija, ki je dobro desetletje prej povzročila nemalo jeze in žalosti v II. Svetovni vojni. Prav zato je Transporter postal priljubljeno vozilo hipijev. Avto, ki je lahko povezal do nedavnega sprti strani, naj bi pomagal premostiti omejenost razmišljanja ljudi, ki so začeli Vietnamsko vojno.
A transporter je bil po večini še vedno samo kombinirano vozilo za prevoz dobrin. S širino povprečnega avtomobila in dokaj visoko končno hitrostjo je lahko prišel tja kamor so pripseli osebni avtomobili. Bil je okreten, lahkotno vodljiv in zato primeren za vsakršne potrebe. Uporabljali so ga kmetje, policisti, gasilci in reševalci, obrtniki in to na vseh koncih sveta, kamor je lahko prispelo vozilo s štirimi kolesi in velikosti avtomobila. Zato ni čudno, da se pojavlja na vseh kontinentih kjer rešuje življenja in dostavi rože.
Danes je Volkswagen Transporter zgolj eden izmed lahkih dostavnikov v poplavi konkurentov. V potniško naravnanega Multivana vgrajujejo motorje z do 200 KM usnjeno notranjostjo, različnimi menjalniki in drugo opremo, ki pa je nujnost v boju z vedno bolj zahtevnim trgom, ki se ne ozira na slavno preteklost. A kljub vsemu, si Transporter s svojim predhodnikom deli slavno ime, ki mu omogoča dobro prepoznavnost po svetu. Danes takšen uspeh žal ni več mogoč – izvirnost je omejena samo na obliko, povzeto po predhodniku, taki izdelki (VW Beetle, Fiat Trepiuno...) pa so ponavadi samo in zgolj nostalgični, s tehnologijo prepredeni ter prav nič več ljudski.

vir: članek iz revije GM&T