Ampak najprej na začetek zgodbe…
Spomladi se je v meni naselila želja, da Bravota zamenjam z nečim manjšim, lažjim in hitrejšim. V izboru so bili torej predvsem avtomobili B razreda, pogoj pa je bil 5 vrat in ročni menjalnik. Zaradi slednjega sta s seznama takoj odpadla Clio RS in Polo GTI. GTI-ja sem sicer vseskozi spremljal z enim očesom, ker obstaja tudi z ročnim menjalnikom, ampak ga pri nas praktično ni za dobiti. V 5 mesecih kolikor sem spremljal a.net se je prodajal samo en, pa še ta je bil nekaj razbit. Prav tako sem s seznama črtal I20N, ker je preveč sekal čez moj budget, 1.6 THP in vse njegove težave pa so izločile Peugeota 208 Gti.
Tako sta v igri bolj kot ne ostala samo Mini S 5D in Fiesta ST. Sploh Fiesta je res, res krasen avto. Ampak z (vsaj zame) eno veliko napako – sedežem. Recarova školjka me je podomače povedano tako tiščala čez rit, da nevem če bi v njej zdržal kaj dosti več kot kakšne pol ure. Pa še 1.5 ecoboost s tremi cilindri
je dokaj frišna zadeva. Ko pa sem izvedel še to, da se vanj toči 0W20 olje, pa mi je postalo jasno, da se te igre jaz ne bom igral.Bolj iz firbca kot pa s kakšnim resnim namenom (in pa tudi malo iz obupa), sem se neke sobote odpravil pogledat še Swifta. Če smo pošteni, Swift Sport ne paše ravno ob bok zgoraj naštetim. Je pa prodajalec očitno dobro vedel kaj prodaja in me na testni vožnji usmeril na cesto, ki vodi na sv. Jošta nad Kranjem. Usta so bila kmalu raztegnjena do ušes.
Po prespani noči in dodanem kančku razuma (Swift je bil glede na budget vendarle cca 3-5 let mlajši od ostalih konkurentov, in z 25kkm prevoženimi praktično nov + še v tovarniški garanciji) je padla odločitev, da pride japonček k meni domov…
K avtu. Gre torej za Suzuki Swift Sport Hybrid, L2022, ki ga poganja 1.4 litrski boosterjet. Iz sebe iztisne ne ravno impresivnih 129KM in 235Nm, pri premikanju svojih 1020 kli pa mu pomaga še 13KM in 53Nm iz elektromotorja. Rezultat vsega skupaj je pospešek do stotke v dobrih osmih sekundah.
Slabosti...
- Zvok je... ubistvu ga ni... Zadnjič sem bil vštric z eno deklico, ki je sedela za volanom Abartha…
- Tale rdeča barva je noro občutljiva. Že zdaj je hauba napikana od kamenčkov, sploh ne upam pomislit kakšna bo čez 5 let.
- Dimenzija gum (195/45 R17)
- V kabini je zaprt samo en predalček (ta pred sovoznikom). In ja, res je majhen.
- Japonci zgleda še vedno niso dojeli, da bi imela lahko vsa 4 stekla (in ne samo voznikovo) avtomatski pomik. Da o kakšnem upravljanju na daljavo s ključem, kot znajo to praktično vse EU znamke, sploh ne sanjam.
- Zimske feltne imam brez TPMS ventilčkov, na armaturki pa celo veselico. Ena lučka sveti, druga utripa, za nagrado pa še napis čez cel ekran, da je potreben servis TPMS. Ampak tole cvetko se da na srečo (in brez potrebe po demontaži gum) rešit za 60€. Tip iz Romunije namreč prodaja črne škatlice z el. vezjem - simulatorje. Izredno prijazen in pripravljen pomagati - skratka priporočam. Prodaja pa simulatorje še za Kio/Hyundai, FCA grupo, Forde, GM. https://spooftpms.com/ Anyway opozorilnih lučk pri meni ni več.
- V kabini premore eno samo bogo lučko na stropu. No ta problem sem pa rešil z par metrov kabla in ledicami pri nogah.
Pa še k svetlim točkam Swifta...
- Glede na gabarite je avto presenetljivo prostoren.
- Ni prehud pijanček. 5,5 do 7 L/100km pa je srečen.
- Esp celo ko je vključen, pušča precej umetniške svobode.
- Ročna je taka kot se spodobi. Taprava. Za potegnit.
- In za konec še najpomembnejša… Ta reč zna čisto zares polepšati še tako brezvezen dan…
