Me veseli, da je komu všeč zgodovina mojega voznega parka, čeprav je fotk bolj malo

(po resnici sem pričakoval drugačen odziv na moje bluzenje

).
O pisanju nisem nikoli razmišljal, ker so mi vse tršice, pa profesorce z ocenami nazorno dale vedet, da tega ne znam

.
Kaj mi sploh ni dalo spati:
Bolj ali malo manj zadovoljen s svojim 1.4 Cliom, me je še vedno močno mučil (vsaj) 16V izgled. V naši okolici, 16Vja (niti izgleda

) takrat ni imel nihče, da bi jaz vedel zanj, tako da se je bilo potrebno prav potrudi kje na kakšnem srečanju ipd., da sem si lahko pasel oči. Avto mi ni dal spati, ampak vseeno me je držalo nazaj kar je bilo povedanega o teh "športnih" avtih.
Po drugi strani pa me je sosed ves čas rajcal z Suzuki Swiftom GTI, ki ga je nato zamenjal za Hondo CRX VTi. Oba avta sta mi bila všeč in že sem se nekako ogrel za Swifta. Sosed je imel prenovljeni (zadnji stari, to mislim da je Mk.III) model GTIja, za katerega sem bil prekratek, prejšnji model mi pa nikakor ni potegnil (sploh notranjost), zato sem kmalu obupal nad njim (sploh takrat, ko je sosed začel razlagati ceno nadomestnih delov

).
Ker se je pri sosedu kasneje vedno nekaj dogajalo okoli Hond (kakšna skupinska "šraufanja", montaže kakšnih plastik, manjša in srednje velika srečanja, ipd.) in ker je bilo meni všeč vse kar vsaj malo diši po bencinu, je tudi meni ob stalnem pogledu predvsem na tiste Civice l.92-95 začel ta avto postajati všeč. Ampak se je ponovno pojavila težava z notranjostjo, ki mi v Civicu ni bila niti malo všeč (sploh, ker sem bil navajen sosedove CRXove in seveda svoje Cliotove

). No ja, seveda mi tudi cenovno VTIji niso bili dosegljivi, razni 1.5 mlinčki s kateremi sem se preganjal ob boku s svojim 1.4 Cliom pa seveda niso prišli v poštev. Sploh pa je bilo takrat teh Hond toliko, da kljub temu, da so po večini skoraj vse bile predelane po okusu svojih lastnikov, so si bile podobne kot jajce jajcu.
In spet sem pristal na začetku pri svojem francoskem rogljičku, katerih je bilo vsaj v naši okolici dosti manj.
Nekega dne je kar na lepem zgornjega kolega s sivo 5ko "GT" prijelo, da ga že predolgo časa moti zadnji (odvečni) par vrat. Slučajno je imel srečo in pri njemu se je pojavila čisto prava R5 GTturbo v zelo solidnem stanju (kakšnih podpovprečnih je bilo v okolici sicer kar nekaj). Takrat mi je navadna 5ka bila všeč (sploh tista siva kolegova), GTT pa mi zaradi odbijačev ni bila posebej posrečena (no na srečo se okusi spreminjajo

). Tako da osebno nisem bil nevem kako navdušen nad kolegovim nakupom, ker sem vedel, da se poslavljamo od bivše "GTjke".
Par dni kasneje pa je tudi enemu drugemu kolegu uspelo najti avto, ki si ga je dolgo časa želel, tako je takratnega Nissana zamenjal za VW Corrado 1.8 (jaki motor za tisto težko kravo

).
Jst pa, da bi revček moral tiščati v nedogled tiste obrate, ko bi hotel dinačmično slediti prometu, to pa ne (sploh, ker sem prvi hotel menjat

). Še isti teden sem si šel v živo pogledat stanje 16Vjev, ki so se prodajali. Napram mojemu 1.4 so bili takrat vsi KATASTROFALNI. In spet moja nepotrebna osebna težava, ja vsi 16Vji so bili prve faze, ker pa sem sam imel takrat prenovljenega Clia, mi starejši ni bil več všeč. Kaj sedaj? Tako ali drugače ni bilo takrat kakšnega solidnega, ki bi se prodajal, zato sem bil prisiljen čakati.
Med tem časom, pa sta se prej omenjena kolega lotila obnove svojih dveh "strojev". Pri obeh sem vtikal svoj nos zraven, sploh pri 5ki skoraj ni bilo dneva, ko bi ne bil zraven, ko se je obnavljala. To sodelovanje pri obnovi je za sabo potegnilo tudi razne izlete (sploh proti Kamniku), ko so se kupovali razni deli za 5ko. In tako sva se tudi nekega dne s kolegom odpravila po neke dele za GTTjko. Na cesti skozi Kamnik na desni bežno opazim "sumljivo" modrega Clia, ker sem bil prepozen sem zregistriral samo to, da je "sumljivo" moder. Vredu bom na poti nazaj bolj pozoren. Seveda sem na poti nazaj bil zaposlen s pogovorom in sem nanj pozabil. Naneslo je, da sva morala še isti dan spet v Kamnik po dele. Tokrat bolj pozoren ugotovim, da sem zares z barvo sumil na 16Vja. Firbca kot sva skleneva, da si ga bova na poti domov malo pobližje ogledala. In spet sva nanj pozabila

, ampak tokrat sva na pol poti obrnila.
Že ko sva se pripeljala je avto deloval lušten in sploh proti ostalim zelo dober. Poiskal sem lastnika s katerim sva malo poklepetala, tudi on je bil proti ostalim lastnikom ful OK. Načeloma bi avto bil naprodaj, pa tudi cena bi bila neka normalna, mislim da nekje 750k bivših. Na avtu me je motilo samo to, da je bil model pred prenovo, ampak nič bo treba čez to. Vzel sem si telefonsko in povedal, da bom poklical, ko bom spravil denar skupaj, če ga seveda ne bo prej prodal.
Pojavila se je težava, kako iz danes na jutri prodati dober avto, v katerega je vloženega kar nekaj denarja. Avto posredniki so po Eurotaxu metali takšne cene, da ga bi ne dal, tudi če bi bil popolnoma serijski. Avto sem dal v oglasnik, na začetku s ceno po dogovoru, ker nisem niti vedel koliko lahko zanj pričakujem ampak samo koliko približno sem jaz dal zanj in nanj. Večina mi je zanj ponujala manj kot sem samo za avto plačal jaz (s tem da sem ga že jaz kupil pod ceno). Povsod sem poslušal, da kar daš na avto ni vredno nič in zato ni cena nič višja. Hm kaj naj naredim? Saj sem verjel, da razni dodatki ne zvišajo cene, samo potem mi je neumno vso to kramo šenkati zraven, če jo pa lahko prodam posebej. Sam pri sebi sem malo preračunal koliko me je avto prišel in vsakemu sem povedal svojo predstavo o ceni, da pa seveda lahko avto naredim tudi nazaj serijski in bi bila cena nižja. Nekateri so metali dol, nekaterih izbruhe pa sem moral še par minut poslušati

??? (pa kaj te BK, kaj in za koliko prodajam) in glede na grožnje (med njimi ene takšne da bom razkosan ??????!!!!!!) sem bil prav srečen, da govorim samo preko telefona. Kasneje sem k oglasu pripisal ceno in umaknil telefonsko. Odziva je bilo manj, izbruhi pa so se nadaljevali, zato sem avto umaknil iz prodaje, in dal tistega kamniškega 16Vja na stran.
Med vsakodnevnim kroženjem po Celju pa sem takrat slučajno nekje v okolici AMZSja spet naletel na odkritje. Skrit nekje zadaj na parkirišču pri blokih je stal moder Ph.2 16V. Bilo je sploh prvič, da sem ga videl in izvedel, da obstaja pri nas kak Ph.2 (nikjer do tedaj ga nisem zasledil). V glavnem bil je točno tak, kot je moral bit, enostavno popoln za moj okus, pa še serijski je bil povrhu. Takoj sem mu zataknil listek za brisalec, in cel nestrpno čakal. Nič. Naslednji dan ponovimo postopek. Še vedno nič. Spet naslednji dan se sparkiram zraven avta in čakam

, nič. Obupan sem ljudi, ki so tam parkirali, spraševal, če vedo čigav je avto

. Informacije nisem dobil.
Nato kak teden kasneje zazvoni telefon. Bil je lastnik tega Clia. Pove mi, da se avto zaradi nakupa stanovanja iz nuje prodaja samo preko vez in poznanstev za 1.2Mio bivših. Uff ti mater, v najboljšem primeru, če prodam svojga RTja, sem še vedno vsaj za pol miljončka prekratek. Tako kot sem tist dan tuhtal, ne pomnim da bi še kdaj. Po celem dnevu tuhtanja, preračunavanja, kreganja, pregovarjanja, tečnarjenja, kesanja, obljubljanja, ...................................................................... sem zvečer zbral po zaslugi brata, mamčike in naše, obljubljen miljonček v primeru nakupa. Sledil je klic, da se dogovoriva za ogled (tisti pravi). Nekako sem dobil odgovor, da je tisti dan oz. večer že prepozno/pretemno, tako da naslednji dan, po 12i, ker dopoldne ob 10ih ga pride en njegov znanec gledat. Pa menda ja ne

. Bolj ko sem mu tečnaril, da imam denar pa da pridem ponj, da si resnično želim ta avto, bolj se me je otepal. Ni preostalo drugega kot, da počakam na naslednji dan in na odločitev drugega kupca. Naslednji dan nisem zdržal in sem ga klical že dopoldne

, ampak se mi ni oglasil. Pomoje sem bil takrat tako napet kot zdaj ti mladci ob izdaji nove knjige Harrya Potterja

. Zato je sledil ljubosumno/jezen obhod po Celju

. Malo čez poldne mi je zazvonil telefon.
Uff sem se spozabil in sem spet preveč nabluzil, bom naslednjič nadeljeval.
LP, Primož