No skratka, danes je prelep deževen dan, popoln za zapravlanje časa in kakšen spis o projektu, ki se mi po eni strani še zmeraj nalahoma toži po njem. Se pa vseeno vprašam če se mi ma po čem tožit. Projekt je splaval po vodi zaradi razloga, ki je boljši kot katerikoli drug. A vendar mislim, da ni nič slabega če vse dogodivščine zberm v eno temo, obnovim dogodke, ki so se dogajali tekom lanskega poletja.

Vse skupaj se je začelo z oglasom na renault forumu. Nek gospodič iz Jesenic (se opravičujem, sem pozabil za koga točno je šlo, samo če me spomin ne vara je bil njegov nick nekaj na R) se je moral znebiti in opustiti projekt menjave motorja. Pisalo je "Podarim 1.8 16v". Tega naslova ne bom pozabil nikoli. Tukaj se vsa zgodba tudi začne. Bil sem star 17 let, brez izpita, brez avtomobila, brez izkušen. Vse kar me je vodilo pa je bil varnostni vijak.

Spomnim se, ko sem bil še res res majhen, je imel sosed v Trbovljah pri starih starših Clio 1.8 16v z vetrnicami. Bel, prelep... Takrat je bil še nov, popolnoma nov. Nimam pojma kaj me je pritegnilo, samo tist čudn vijak na pokrovih šraufov mi je bil neznansko všeč. Tudi tista bula na haubi ni bla švoh. No in TA model mi je še zmeraj neizmerno pri srcu. Nikoli pa si nisem zamisilil niti v najboljčudnih sanjah, da bo takšen avtomobil nekoč moj.

Aja kje smo že ostali, pri motorju torej. No, ker me je mehanika že od nekdaj zanimala (za to je tudi vzrok, ki ga bom kasneje razložil) sem bil zelo zainteresiran za ta motor. Telefonska številka je bila na dnu oglasa, in ni bilo 5 minut, da je nebi zavrtel. Le do telefona sem moral priti. Pokličem in prijazen gostpodič se oglasi. Študent v primorju, doma iz Jesenic mi pove, da je motor na mojo srečo še na voljo, vendar ga dobi tisti, ki prvi pride. Dobro, povem mu da ga pokličem pozneje saj sem moral nekako urediti še prevoz motorja in odpravo na primorsko. Pokličem prijatelja andreja, ki ima na avtu kljuko in mu na kratko obrazložim za kaj se gre in pri čem smo. Seveda mi je prizkočil na pomoč in že naslednji dan smo se odpravili. Vendar mi je spet na čevelj stopila nova težava. Rabimo prikolico. Kličem drugega prijatelja, ki je imel prikolico ob obnovi njihove hiše. Dobro, sledi še en telefonski pogovor, ki pa se je končan najprej nekoliko skeptično. Prikolica je bila posojena v vnanje gorice in se bo poizkušal zmeniti, da si jo izposodimo za en dan in vrnemo nazaj. Kul, naša je...

No naslednji dan, takoj po službenih in šolskih obveznostih smo se odpravili iz Ljubljane. Naša druščina je postala večja še za enega člana. Na morje smo krenili trije. Pot nas je vodila najprej v Vnanje Gorice. Vse bi bilo vredu, če bi našli to hišo. Tudi hišne številke ni blo od nikjer. Dobr no, sej se bomo že znajdl. Ampak vseen po tavanju po tistmu okolišu raje pokličemo prijatelja, da nam še enkrat točno pove kam je potrebno iti. No končno le najdemo ...




S prikolico smo se lahko le podali proti morju. Do Unca po stari magistralki, potem pa na avtocesto. Prikolica se je presenetljivo dobrno obnesla na cesti, nobenenga poskakovanja ali zavijanja po cesti. Tudi pri večjih hitrostih je bila zelo stabilna. Počasi se nam je začel odpirati pogleda na primorje in slovensko morje.




Pred izolo pokličem tipa, ki nas počasi vodi do blokov proti plaži do mesta kjer smo se dobili. Biv je prou fajn poba, kr dost stvari je vedel. No ja nazaj k motorju. Nahajal se je nekje nad Fieso. Spomnim se, da je bilo nasproti te garaže neko gradbišče, gradbinci so nas gledali kot čudo čudes, ko smo motor nalagali na prikolico. Takrat se mi je zdel težek kot sam hudič.
No in da sedaj obrazložim zakaj je bil motor dan v dar. Ta fant je imel motor pri prijatelju, saj je bil sam kot študent doli. Ker pa je zasedal garažo so po nekem času starši rekli, da ga je treba spraviti stran. No in tako je padel v moje roke. F7P torej...







Nadaljevanje sledi prihodnjič