CHAN-OV KOTIČEK: Delovni dan

Če bi imel le malček sreče v življenju, bi me tedaj, v tistem usodnem trenutku, poslali nekam na toplo, kjer bi cele dneve v brezdelju poslušal hrumenje osemvaljnikov ter se nastavljal vročemu floridskemu soncu, da bi bila moja koža zgrbančena, najbrž že kar preperela. Vendar ne…obtičal sem v tem zakotju, kjer se vsi temačni oblaki zlivajo name, prihodnost pa ne kaže kaj preveč rožnat obraz.

Jeseni je najhuje. Priznam. Skoraj vsakodnevno se borim, da oddelam svojo delovno tlako, časa za počitek je premalo. Boli me. Boli me v vseh delih. Najhuje je v sklepih, bojim se, da odpovedujem. Čudežnega zdravila, pravijo, menda ni.

Usmiljenja do nas nimajo, menda iščejo vsak dan »nadomestke« iz daljnega vzhoda. Seveda so cenejši, ne dvomim o tem…so pa tudi slabši! Lastnikov to ne zanima, gledajo samo na svoj lastni žep. Kdo bi jim le zameril, tudi sam bi podobno razmišljal.

Slišim, da se drugje delo avtomatizira. Lastniki imajo posluh in naše »sorte« ne priganjajo za vsak pljunek, za vsako smet. Bratje delajo samo tedaj, ko je nujno. Lep je ta njihov svet. Želel bi biti tam.

Najhujša je samota. Delava samo dva. Pa vendarle se ne poznava. Rutina naju ubija. Sva kot sinhrona plavalca, ki plavava v valovih iste in iste poti. Menda se ne smeva niti spoznati. Če bi se srečala, bi naju uničilo. Lahko se samo slišiva…kot dva rahla lističa, ki rahlo šelestita v objemu jesenskega vetriča. Tega ne razumem, niti nočem razumeti…

Zadnje čase imam občutek, da nama vedno za hrbtom stoji še nekdo…nekdo, ki ves čas opreza. Menda je celo manjši…tako kot vsi potuhnjenci. Medtem, ko midva garava, se on potuhnjeno skriva nekje. Dela skoraj nič.

Pravijo, da bom tudi sam končal, kjer so vsi moji predhodniki…zgaran in uničen…brez prihodnosti…«

Ne, to ni povprečen dan zgaranega slovenskega delavca v podjetju stečajnega značaja…ne, gre za delovni dan avtomobilskega brisalca vetrobranskega stekla.

besedilo: CHAN

(Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.)

Mnenja uporabnikov