Morda bi se bilo potrebno ob tej priliki najprej zahvaliti uradnikom na Ministrstvu za pomet (naj mi bo oproščeno, ker dandanes sploh ne vem več, kako se po novem imenuje), ki so izbrali resnično najbolj »ugodnega« ponudnika za izdelavo vetrobranskih nalepk! S pronicljivim smislom pri izboru so najverjetneje našli tudi ponudnika, ki uporablja močnejše lepilo od Patafixa, Uhu sekundnega lepila in Neostika. Skupaj! Ter s tem poskrbeli za redno letno rekreativno vadbo slovenskega življa.
Ob pogledu na cene sosednjih in ne toliko sosednjih nam dežel, kjer vam ob nakupu »Coffe to go« ter dnevnega časopisja ponudijo tudi vinjeto za vožnjo po njihovih avtocestah, pridem do zanimive ugotovitve, da je prav težko najti deželo z dražjo letno vinjeto. Ok, imamo pač nove in sodobne avtoceste. Hja, Švica tudi. Hm, imeli smo zahtevne gradbene projekte. No ja, Arlberg proti Šentvidu? Očitno je resnica v tem, da imamo poleg najbolj močno nalepljenih tudi NAJBOLJŠE in NAJLEPŠE nalepke. Zatorej me ne čudi praksa nekaterih državljanov, kako z velikim ponosom razkazujejo vinjete zadnjih petih let na svojem sprednjem steklu. Nekaterim postajajo modni hit, kot nekdaj O’Neill, Turbo in Jägermeister nalepke. No ja, saj pri kakšnem starejšem primerku avtomobila pomenijo celo večjo vrednost …
Pravijo sicer, da imajo nergači možnost alternativnih poti, za katere ne potrebujejo mega nalepk. Nad katerimi sicer 25 ur na dan oprezajo sokolje Darsove oči, podaljšane s teleskopi, daljnogledi in zvezdogledi. Opravil sem preprost teoretični test, da z avtom, brez nove letne vinjete, prepeljem približno stokilometrsko pot po teh takozvanih alternativnih poteh. Najprej me zaustavi pogled na znak, ki zapoveduje obvezno vinjeto po ljubljanski obvoznici. Po približno uri cijazenja skozi prestolnico sem nekje pred Trzinom že iskal najbližji kiosk z novodobno O’Neill nalepko. Vedoč, da me doma potem čaka rekreacija – devinjetizacija.
Fen, majhen in ne preveč oster nožek, krpica, čistilo za steklo in sesalec so priročni rekviziti pri tej športni panogi. Ni primerno za otroke do 16 leta oziroma navodila celo zapovedujejo, da jih zaprete v najtemačnejši kotiček vašega stanovanja, da vas slučajno ne bi opazili pri tovrstnem športnem udejstvovanju. Priznam, da bodo čustva pristnejša in intenzivnejša od tiste znane nogometne tekme z Jugoslavijo na Euro 2000. Zaradi množičnosti udeležbe na državni ravni, ki celo presega nacionalni statistični odstotek, pa bi lahko brez težav vpisali v nov koledar športno rekreativnih prireditev na Slovenskem tudi: SLOVENIJA DEVINJETIZIRA.
Tekst in foto: Devinjetiziran Chan
Mnenja uporabnikov
13 komentarjev za "Chanov kotiček: Devinjetizacija"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Avstrijska je vedno šla lepše dol in vedno bo…
prvo leto sem tudi jaz delal celo znanost iz odstranjevanja. potem sem pa ugotovil da gre dol z nothi. preostalo lepilo pa gre dol z mokro krpo. ja, voda ! nič sušilnikov za lase pa nobenih strgal. ko pa lepite gor pa ne čistite tak zavzeto tisti del stekla pred lepljenjem saj bo pol še težje šlo dol
Greš v ročno avtopralnico in tam ti jo potegnejo dol brez problema, pa še avto očistijo hkrati ob plačilu seveda 🙂
Sam se že par let ne ubadam več z vinjetami 🙂
… pa vendarle marsikateri levoroki Jack, enojajčni desni dvojčkek ter še kakšen davkoplačevalec ne more kar zamahniti z roko ter si zatiskati oči (četudi le tri minute), ugotavljajoč da so po toliko letih od uvedbe vinjet še vedno slabše kvalitete od cenejših primerkov po Evropi …
Kulk enga brezveznega kompliciranja okol ene nalepke…:S:S Po vsem tem času, odkar imamo vinjete, ne morem verjeti, da se še vedno najdejo modeli z dvemi levimi rokami, kateri izgubijo tri dni, da eno nalepko potegnejo iz stekla.
Vsako leto mi odstranjevanje stare vinjete vzame natanko 3 minute…Vsem ostalim levorokim Jackom pa en dobronamerni nasvet: Zapeljite se do najbližjega petrolovega/omv servisa. Tam vam vinjeto odstranijo z zaprtimi očmi.