Z »žabarji« je bil povezan že dlje časa. Petka je bil sploh njegov prvi avto. V petki sta se spoznala, prvič poljubila, zanosila … Kasneje ga je službena devetnajstka prepričala, da sploh ni več pogledoval k ostalim, direktorjeva petindvajsetka pa povsem vzburila. Njegov serviser je v tem času postal skorajda že družinski član. Njemu je lahko zaupal več skrivnosti, kot svoji ženi. Poznal je namreč pravi francoski šarm in »sensibilite«.
Soseda ni maral. Vedno ga je dražil, da so avtomobili galskih petelinov podobni njihovim sirom – smrdljivi in plesnivi znotraj in zunaj. Zaupal je le svojim »švabom«. V službi so ga bombardirali z dolgočasnimi in plastičnimi daljnevzhodneži. Menda, da so cenejši. »Pa kaj še …«, si je mislil.
Z leti je privoščil ženi tistega, za katerega so rekli, da ima vse, kar imajo veliki. Da bo lahko sama skočila do bližnjega Mercatorja po nakupih. Sicer si je izjemno želela živo rdečega cortkanega puntiča. Prepričal jo je, da je njegov prodajalec dal predobro ponudbo, pa še s serviserjem sta si na ti. Italijana ali švaba pač ne bo pri hiši in pika!
Njegov najmlajši sin je bil edini, ki ga je razumel. Njegova soba je bila prelepljena s posterji španskega dirkača v njegovem rumeno modrem bolidu. Na polički je med pokali, osvojenimi s šolsko športno ekipo ter priznanji iz znanja fizike, našel posebno mesto plakat z vsemi modeli, ki so bili proizvedeni že od bratske naveze Louis, Marcel in Fernand dalje. Njegovo poznavanje zgodovine očkove najljubše avtomobilistične znamke, je bilo izjemno in hvalevredno. Vedno je zagovarjal le svojo in edino znamko. Med sošolci in na svetovnem spletišču. Tako srčnega navijača bi težko našli še med podarim-dobim populacijo, ko je le ta še norela za Bojanovimi in Rokovimi uspehi pod Vitrancem. Prijatelji so ga klicali FAN.
So leta minila, s polnoletnostjo pa se je na domačem dvorišču pojavila coupejeva silhueta v značilni jaune d’oeuf barvi. Rahlo spuščen, s sumljivo zatemnjenimi zadnjimi stekli ter obvezno Sport nalepko. Vsako nedeljsko jutro mu je privoščil obvezni pralni ritual, popoldne se je dobil z ostalimi fani, ki so primerjali svoje jeklene lepotce, ki jih najbolj ganejo. Najbolj je bil ponosen, ko je lahko mamo peljal do bližnjega Mercatorja v očkovi ladji. Zvedavo je pogledoval skozi stransko steklo, če ga sošolci opazijo. Tedaj je bil srečen.
Tistega deževnega sobotnega jutra se mu je porušil svet. Ni mogel verjeti, kaj je slišal. Enostavno se mu je zdelo povsem nemogoče. Apatično je zrl v vrata, ki so se odpirala na dvoriše, v ušesih pa mu je še vedno odzvanjal glas očeta : »Odločil sem se, da bom menjal avto. Včeraj sem vplačal novega Volkswagen
Passata …»
Besedilo: Chan, foto: tinou bao
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen