V teh soparno vročih poletnih dnevih, sem ob uživanju toplega Heineken piva ter prostoročnem risanju spominskih akvarelov morskih počitniških utrinkov, že skorajda prišel do spoznanja, da bom v nadaljevanju kupoval samo še stvari z neokusno predolgo garancijo. Ter se hkrati zaradi toplo pivskih prebavnih motenj začel spraševati, koliko so sploh še kvalitetne renomirane, sploh in oh, znamke. Konec koncev, toplo Hofer pivo prežene takisto na prvo javno stranišče še najbolj zaprto ženšče iz Activijinih televizijskih oglasov, kot Heinekenovo.
Včasih je bilo preprosto. Če si želel kvaliteto, si kupil Mercedesa ali pa vsaj nemca. Pleh je dajal občutek trdnosti. Zvok loputanja vrat, primerljiv z zapiranjem podmorniške lopute, pa je kazal na izjemno kvaliteto. Mar res? Hja, če je povprečen Jugoslovan, v rani mladosti član ZSMJ in kasneje dosmrtni član sindikata delovnega ljudstva, delal primerjavo z Zastavo 750 ali vsaj Amijem 8, je vsako zahodnonemško avtomobilistično čudo zgledalo kot vesoljska ladja Enterprise. Še TAS-ov Golf, skupaj sklanfan tam nekje izpod Jahorine, je bil med ljudstvom bolj v čislih, kot Jovanka pri Josipu … ali pa, če hočete, Jadranka pri Borutu.
So leta minila, ponekod so Marxa začeli po arabsko prebirati od zadaj naprej ter socializem zamenjali s kapitalizmom, ki je združil do včeraj še bojujoča se protestantskega Angleža s katoliškim Ircem ter muslimanskega Palestinca z židovskim Izraelcem, v skupni religiji, poimenovani globalizem: »In Euro we trust!«. In tako izveš, da Rolls Royce med hladilniki uporablja isti kompresor, kot plebejski Beko, kanonski čitalec kartic pa itak prihaja od tam nekje preko mongolskih step. Perfect made in Germany? My ass …* (* malo morgen – op. p.).
Že Churchillovi Angleži so menda poznali pregovor, da se Rolls Royce ne pokvari, samo neha delati … kar pa je danes v veliki meri odvisno od igre Bayerna v Bundesligi ter posledičnega ponedeljkovega razpoloženja beemvejevega Jürgena mlajšega, potomca Luftwaffejevega pilota, ki je leta gospodovega 1941 odmetaval smrtonosni tovor nad Londonom. Dvom se razrašča tudi ob tem ali je perfekcionistični sistem kaizen povsem jasen Kemalu v Toyotinem proizvodnem obratu tam nekje v turški Adapazari.
Se razrašča dvom v svete dogme, ki so učile, da je prava vera v kvaliteto mogoča samo v »pravih« znamkah? Razsvetljenstvo, primerljivo z delovanjem Erazma Rotterdamskega, so pokazali plebejci, tam nekje izpod 37. vzporednika, ko so nabili na vrata svojega svetišča teze s 5 ali celo 7 letno garancijo. Najverjetneje bo tako počasi garancijska molitev preglasila starozavezne dogme o kvalitetnih znamkah, ki so gradile verovanje na podlagi večletnih mitov.
Besedilo: Chan
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen