Človek, razvajen vsakodnevne komoditete ter prevažanja najmlajših v pet minut oddaljen zavod predšolske vzgoje, v vozilu z notranjimi proporci, primerljivimi manjšemu avtobusu, se pošteno zdrzne ob misli, kako bo družinica sploh preživela celotno pot. V glavo se prikrade skrb, da bi ga bližnji sosedje lahko zaradi zanemarjanja otrokovih potreb celo prijavili na bližnjo izpostavo Centra za socialno delo. V ušesih še dolgo odzvanja prošnja babice in dedka, ki iz varnega zavetja športno rekreativnega terenskega vozila milo prosita, da se družinica javlja vsakih 15 minut ali pa vsaj vsakih prevoženih 10 kilometrov. Skorajda se v glavah že naseli dvom, da bi bilo bolje in varneje, če bi se vsi skupaj vrgli s padalom z letala v Lescah.
Otrokov Lebensraum* (* življenjski prostor) se nenadoma zmanjša na velikost priročnega pod posteljnega skrivališča, zaradi pomanjkanja prostora pa nogice ritmično brcajo voznika med njegovo vožnjo. Pojavi se skrb, da bi zaradi pretirane bližine 7 palčnega zaslona prenosnega DVD predvajalnika, najmlajša pričela pošteno škiliti. Zatorej Pujsa Pepa in ostali junaki risanih serij ostanejo v varnem zavetju domačega ognjišča. Zaradi zavedanja o varnosti na cesti je prostorček prtljažnika tokrat namenjen mehki peni, ki bi obvarovala pred morebitnim naletom vozila v zadnji del vozilca – džezve. Plenice, hrana in voda se bo kupovalo na vmesnih postajališčih in pika!
S cmokom v grlu se vozilce požene po avtocesti, upajoč da ga piš klobasarjev** (** tovornjakov) ne bo zrinil s ceste. Kot žarek upanja se prikaže pretirano otovorjena in naložena Fiatova Pandica, ki je priropotala daleč z danskega severa. Očitno brez večjih posledic. Ob predenju avtomobilčka se kaj kmalu pridruži tudi milozvočno uživaško prepevanje z zadnje klopi. Z vsakim prevoženim kilometrom pa raste samozavest, da na cestnem bojišču otroci preživijo pot tudi brez oklepnega vozila ali armiranega trezorja na kolesih. Zanimivo je opažanje, da medtem vozilce skorajda večino časa preživi na prehitevalnem pasu, brez da bi ga esjuvijevske petmetrske hijene ogrožale z zadnje strani.
Vsakodnevno prepričevanje, da za preživetje človeške rase potrebujemo XXL povečavo vsega znanega, pa najsi gre za vsaj 42 inčni televizor, razširjeni ameriški hladilnik ter petmetrsko prevozno sredstvo za prevažanje otrok, pa je po drugi strani privedlo do pretiranega krčenja že tako ozkoglednega človekovega razmišljanja. Medtem ko po napornem dnevnem dogajanju, ob brnenju motorčka najmlajša z nemo pesmijo na ustnicah izčrpano zaspi, se prikradejo daleč najlepši spomini, ko so esjuvijevski dedki in babice peljali svoje otroke na še daljše izlete, s fičkoti in bolhami. Brez mehke pene za zadnjimi sedeži …
Spisal: Chan, foto: Alvimann
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Chanov kotiček: Nazaj v preteklost"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Včasih smo šli s fičkom za tri tedne na morje, pa smo imeli vedno vse s seboj. Danes gremo otovorjeni kot osli, avtomobili naloženimi kot, da smo v Indiji… In prva stvar, ko prispemo na končno destinacijo je-“a tist’ga pa ni noben vzel? kaj bomo pa zd’j?”
Je pa žal res, da nas to potrošništvo sili v imeti vse in kako naj preživim tri ure v avtomobilu brez DVD playerja, pa brez klime?!
temo sem začeu brat samo ker je fičo na sliki.(ga mamo tudi mi doma enega). in mi je takoj postala zanimiva,komična, predvsem pa resnična.lepo je napisano,kako se danes tudi brez modernicazije lahko ima ena štiri članska družina lepo na krajšem oddihu. pohvale.