Chanov kotiček: Otroške sanje

IMG_9275

Priznati moram, da sem del svojih želja vsaj deloma rešil z nakupom ogromnega ploskega televizorja, na katerem si je sedaj moč ogledovati tako shirane obraze smučarskih maratoncev, kakor tudi silikonizirane još …, pardon, obraze venezuelskih igralk. Precej poučna oddaja na National Geographicu pa me je poučila, da bom na Balatonu zaman iskal kakšne odslužene muzejske primerke letalonosilk in podmornic.

Večen misterij so ponujali zgolj predstavniki italijanskega avtomobilskega motoroznanstva. Z njimi tako nikakor nisem uspel doživeti kakšnih pretiranih orgazmičnih občutkov, četudi me je pred leti ženin stari Fiatov Punto 55s posiljeval s svojimi napakami na vsakem koraku in sem se ob rednem tedenskem obisku vaškega mehanika počutil, ko da me nekdo pošteno nateguje! Tako si z avtomobili, ki so jih skupaj spravili Lahi, nisem bil nikdar na »ti« in sem, v tradicionalnem duhu spodnjekaravanških ljubiteljev germanskega. na svojo iskrivo otroško željo popolnoma pozabil. Vse do prejšnjega tedna!

Priložnost, da podoživim svoje sanje iz otroštva ter dokončno odkljukam eno izmed alinej na svoji bizarni listi želja se mi je tako ponudila nedavno ob preizkušanju pnevmatik priznanega proizvajalca. Tako sem ob pogledu na butične primerke iz Maranella in Sant’ Agata-Bolognese v trenutku povsem pozabil, da so menda Michelin, Pirelli in Bridgestone popolnoma različni proizvajalci. Se istočasno pričel potiti kot smučarski tekač po 43 kilometrih, živčno in precej nenadzorovano cepetal na mestu, kot da bi čakal napeto nadaljevanje 126. dela telenovele »Čudež življenja« ter dokaj grobo odrinil stran inštruktorja, ki mi je v roke ponujal ključe plebejskega »dekavca« (beri: Audija) R8 V10.

Sicer verjamem, da bi mi najverjetneje tri četrtine spodnjekaravanških ljubiteljev germanskega v tistem trenutku odrezala tri prste na desni roki, da ne bi mogel seči k Ferrarijevemu Manettinu na volanu, ter bi me istočasno z macolo nabijali med 27. in 28. hrbtnim vretencem, da se ne bi mogel nikakor skobacati v utesnjeno notranjost Lambota. A tedaj nekako ni bilo več časa za nemško »poštirkanost«. Kot če bi se odločal med poletnim počitnikovanjem na divji plaži Cagliarija na Sardiniji ali pa pod perfektno vpetim senčnikom na obalah Baltika okrog Rostocka. Tako sem že ob bežnem pogledu na črnega konjička, vzpenjajočega se na bleščeče rdeči havbi, ter na bikca, postavljenega v rahlo vzburjeni pozi, povsem odmislil, da znajo Nemci poleg varjenja piva delati tudi avtomobile!

Okej, resda je potrebno priznati, da so Germani precej zaslužni, da se lahko Lamboti sploh še bleščijo pod vročim kalifornijskim soncem na hribčkih okrog Hollywooda. In kljub temu, da so upravljala klime pobrali iz starih Audijev na odpadu okrog Padove in povsem pozabili, da čisto vsi vozniki Lambotov nimajo 30 centimetrov dolgih prstov, da bi lahko ob zasuku volana ročno pretikali menjalnik preko prestavnih uhljev (ali pa vsaj poskrbeli, da bi se obvolanske ročice premikale skupaj z volanom!), pa s svojim zvokom desetvaljnika poskrbijo, da bi si lahko Slovenci njegovo blagozvočno »pesnitev« brez težav prisvojili pri naslednjem izboru evrovizijske pesmi, želeč osvojiti vsaj 12 točk. In to kljub temu, da gre sicer v osnovi za Audijev motor, ki pa se v tehnično dokaj sorodnem “dekavcu” R8 v primerjavi z Gallardom oglaša kot kastrirana sova!

Še bolj užitkarski koitus je bilo moč doživeti z rdečo prevratnico iz Maranella, ki ponuja kar 458 razlogov, da bi v tistem trenutku oblekel moder dres Azzurrov, poletel v Ingolstadt ter se v mestnem središču na ves glas drl: »Italia!«. Mala avtomobilska perverzija deluje tako uravnoteženo, da bi ga lahko brez težav uporabljal celo za prevoz otrok v vrtec (a le, če bi le imel zadnje sedeže) ter že v naslednjem trenutku poskušal dosegati brutalne avtocestne hitrostne rekorde (a le, če bi policija dovolila, da bi si s pomočjo video posnetka z avtocestne kamere pri Golovcu ob pivu in kokicah skupaj ogledali rekorden dosežek).

Eno izmed alinej na svoji bizarni listi želja sem tako obkljukal. Ter doživel neizmerno orgazmične občutke za volanom kakršnegakoli italijanskega avtomobila. Brez da bi kakšnega sumljivo sestavljenega Fiata porival od zadaj! A sedaj sem že v iskanju naslednje točke svojih bizarnih otroških želja – najti slovensko vas, z vsaj najmanj 329 prebivalci, kjer ni niti enega samcatega primerka Volkswagna. Jo kdo pozna?

Tekst in foto: Chan