Chanov kotiček: Šerifi

šerif

Slovenska krajina, raznolika in raznovrstna z različnimi naravnimi in kulturnimi značilnostmi, je več kot primerna za kakšen nedeljski izlet. Pred voznikom se razkrivajo slikovite vasice, z bolj ali rajši rečeno, manj posrečenimi arhitekturnimi poizkusi. V zadnjih letih pa ravno vasice dobivajo poleg osrednje cerkvice, ki je večinoma grajena v baročnem stilu ter obvezne gostilne kamor zahajajo bližnji okoličani, še zelo značilno monumentalno zgradbo. Zgradba, oziroma stanovanjska hiša večinoma izstopa preko vseh proporcev, fasada se bohoti v močnih živo pisanih barvah, katero je najverjetneje izbralo žensko oko, ograjena pa je z visoko kovano ograjo v bidermajer slogu, katera bi ustavila vse turške vpade. Kljub temu pa mogočna ograja le s težavo prikriva, da mimoidoči ne bi opazili jeklene štirikolesne prestižnosti, ki stoji na domačem dvorišču. V nedrjih mogočne hiše sicer ne prebiva vaški učitelj ali zdravnik temveč … lokalni šerif.

Najverjetneje je član lokalnega elitnega kluba oziroma kakor se uradno reče, občinskega sveta. Saj je bila konec koncev tudi sanjska lokacija njegove družinske »hiške« še do nedavnega na nezazidljivi parceli, skozi katero je bila sicer pred tem načrtovana trasa prepotrebne vaške obvoznice. Postopek je bilo pač potrebno pospešiti.

Kljub pomembni funkciji, ki mu je bila kot dobremu sosedu zaupana v lokalni skupnosti, da deluje v dobrobit svojih sovaščanov, pa ga je moč v osrednji gostilni dostikrat slišati, kako udriha čez taisto skupnost in državo. Pravi, da kljub temu, da njegovo podjetje zaposluje nemalo ljudi iz okoliških krajev, je na koncu deležen edine nagrade le s tem, da plačuje previsoke davke »voluharjem«.

Dostikrat se ne pozabi pohvaliti, kako je podkuril dvema policijskima mladcema, katerim menda še brki niso začeli rasti. Ko sta ga ustavila za volanom mrtvo pijanega, jima je pošteno zagrozil, da pozna tako komandirja, kot tudi bratranca od generalnega direktorja. Pa saj itak plačuje toliko davkov, da sploh imata za redno plačo! Potem pa se policijski sindikat še nekaj pritožuje …

Vaščani znajo povedati, da se je na cesti potrebno bati njegovega velikega prestižnega terenca. Rajši se mu umaknejo, kot pa da jih prehiteva v nepreglednih ovinkih. Menda da je toliko zaposlen, da mu velikokrat enostavno zmanjkuje dragoceni čas zaradi vseh mečkačev in nedeljskih voznikov. Potem je pač prisiljen, da stopi na plin! Kljub temu, da ga vaščani potem velikokrat opazijo v osrednji gostilni ob kozarčku rujnega, njegov prestižni terenec pa parkiran na edinem prostoru za invalide … Razmišlja tudi že o tem, da bi predlagal na občinskem svetu poseben pravilnik o domnevno prepočasnih voznikih, katere je že davno okarakteriziral po svojih »podjetniških« merilih.

Znamo šerife med nami sploh še prepoznati?

Tekst: chan