Hankookov najinovativnejši opis avtomobila: 1. mesto

Screen shot 2011-09-23 at 12.37.25

Screen shot 2011-09-23 at 12.34.46

Screen shot 2011-09-23 at 12.34.26

Screen shot 2011-09-23 at 12.34.07

Screen shot 2011-09-23 at 12.33.25

Objava najboljših testov udeležencev Hankookove nagradne igre

Prvi vtisi:

Najprej naj povem, da sem imel večer pred testom RS-a zadnji dan za oddajo poslovnega načrta na faksu kjer študiram. Jaz sem bil tisti, ki je zbral vse prispevke od ekipe in jih dal skupaj in kot da bi bilo to pravilo, se to vedno dela ob zadnjem možnem času. Če to ni bilo dosti se je članica ekipe zastrupila s hrano, tako da sem moral dokončati še njen del, nato pa vse skupaj spraviti skupaj. Iz minute v minuto sem bil bolj živčen, saj je bil naslednji dan rezerviran za Clia. Kot naročeno, me s podjetja, kjer delam pokličejo še, da imam zjutraj nujno izobraževanje, saj je prišlo do nekih sprememb, ki jih moramo vsi vedet. S poslovnim načrtom sem končal ob 4.30 zjutraj, zaspal v isti minuti, kot sem zaprl laptop, nato se pa presenetljivo naspan, zbudil ob 7.30. Ob 8h že sedim v sejni sobi, kjer se v moji glavi napetost stopnjuje iz minute v minuto. Za prevzem Clia sem bil naročen ob 9.30, sestanek pa naj bi se končal okoli 9.15. Seveda smo že na začetku morali čakati na zamudnike, potem pa se je že med samim sestankom začenjalo toliko debat, da je postajalo očitno, da se bo vse skupaj zelo zavleklo. Ura odbije 9.30, jaz pa se že dosti nelagoden v svojem sedežu odločim, da grem, saj smo obdelali že vse kar je bilo pomembnega. Skoraj tečem do svojega avta, se preoblečem v bolj sproščene cunje in odbrzim do Renaultovega salona. Cliota zagledam zunaj parkiranega, v svoji zlato-rumeni barvi. Občutek živčnosti in nesproščenosti je zamenjal rahel občutek strahospoštovanja. Skoraj da sem začutil, kako me Clio pričakuje. Grem notri, se predstavim, prodajalec dobi nasmešek in začne se pogovor o Cliu. V glavi mi cel čas razbija želja po vožnji. Na hitro mi predstavi vse kar je za vedeti o avtu, v roke dobim ključe, rečem »Adijo« in že se peljem. Takoj za salonom se ustavim na rdeči, kjer si tudi vzamem malo več časa da se razgledam po armaturi, dotaknem gumbov, materiala in alkantare na volanu. Rahlo pohodim pedalko za plin in dobim občutek, da je ta avto več, kot sem pričakoval. Rečem si »kmalu« in umirjeno zapeljem v križišče ter na cesto izven Ljubljane. Krotim samega sebe in avto, vozim zmerno, kot navadnega Clia. Kazalec za vodo se približa optimalni temperaturi, vendar to še ni to. Ne morem se upreti in ga za par sekund »pohodim«. Clio pokaže zobe, avto pospeši, vendar hitro odneham, obratomer je šel le do 4.000 rpm. »Počakaj« si rečem in se umirjeno peljem proti gorenjski avtocesti. Napetost narašča, približuje se uvoz na avtocesto, pedalka za plin se dotakne tal, avto pobesni, srh me spreleti po celem telesu in…

Vožnja:

«Woooooooooooooohooooooooooooooooooooo..«. Radio na off, okna dol in poslušajmo simfonijo, ki prihaja iz izpušnih cevi, prestavim v tretjo, ostali avti izginjajo mimo mene… nakar se nekdo odloči, da bo resno stestiral zavore na RS-u, ko me takoj, ko se vključi na avtocesto izsili. Zavore rečejo »ni problema« in avto je v nekaj trenutkih in pravočasno zmanjšal hitrost. Nekaj zle energije usmerim v voznika, nato pa že ni več časa za to in vse skupaj je že svetlobna leta daleč od sedanjosti. Avtocesto zapustim na izvozu za Vodice, si rečem, avtocesta ni zate, gremo na ovinke. Usmeril sem se na staro pot od Vodic proti Skaručni, kjer cesta ne bi mogla bit boljša. Ravnina, ob cesti polja, ovinki, po cesti pa vidiš dogajanje tudi do kilometer daleč ter tako opaziš vse traktorje, avte, kolesa in pešce. Perfektno. Zopet pedalka za plin pozdravi tla ob ponovnem snidenju in veselje se nadaljuje. Avto neusmiljeno ženem v ovinke, vendar moja pamet odneha dosti hitreje kot avto sam. Vozil sem na robu poguma, avto pa ob tem ni pokazal nobenega nestrinjanja. Kot sem kasneje povedal prijateljem, človeku prej zmanjka »jajc«, kot avtu zmogljivosti. Podvozje, menjalnik, motor. Vsi skupaj so kot najboljši prijatelji, ki se poznajo že celo življenje. Ne predstavljam si še močnejšega motorja v tem avtomobilu, menjalnik je bil super, podvozje pa bi zadostovalo, čeprav bi jaz novemu avtu dodal še Cup podvozje. Ne zato ker bi ob testni vožnji podvozje šepalo, ampak zato ker lega nikoli ne more biti predobra.

Sicer pa se avto lahko lepo in umirjeno pelje tudi po mestu. Na splošno sem bil presenečen nad dvema obrazoma tega avtomobila. Pa čeprav, ko kaže umirjenega, te po malem spreletava po celem telesu, ker veš, kaj avto skriva, avto pa kar prosi, da ga »stisneš«. Presenetila me je tudi končna poraba po testu. Povprečje po konkretnem testiranju je bilo rahlo pod 13 l/100 km. Meni osebno zelo presenetljiv podatek. Torej bi vsakdanja poraba bila dosti nižja, kar pa je za 200 konjski avto zelo dober podatek. Da avto zares pokaže zobe se mora kazalec za obrate premakniti višje od 5.000 rpm, čeprav zarohneti zna že dosti nižje, na splošno pa od 50 km/h naprej skoraj da ni važno v kateri prestavi imaš, v katerikoli pohodiš pedalko za plin, se premakne hitreje kot povprečen avto na cesti.

Edina slaba lastnost je bila ta, da na avtocesti, od 170 km/h naprej, sem čutil rahlo vijuganje avta, rahlo nesigurnost v hitrejšo vožnjo po ravnini.

Zunanjost:

Po pravici povedano mi je bil Clio RS lepši pred faceliftom, vendar le na račun sprednjega dela vozila. Facelift odbijač ga naredi dosti bolj krotkega na pogled, izgubi malo na agresivnosti in splošni skladnosti. Prejšnji se mi zdi dosti bolj »jezen«. Avto mi je za razliko od navadnega Clia, ki mi ni niti malo všeč, pravi lepotec. Tudi zlato-rumena barva mu zelo ustreza.

Zadnji difuzor in pa izpušna cev na vsaki strani sta zadetek v polno. Več pa od vtisov s testne vožnje o zunanjosti ne morem povedati, saj sem vsa čustva pustil v avtu in bi mi bilo po taki vožnji vseeno če bi bil oblike čebeljega panja, le da se pelje, tako kot se je.

Notranjost:

Od opreme je avto imel vse kar potrebuješ, na splošno pa opreme ni v izobilju. Električna stekla, ogledala, avtomatska klima, Recaro paket in radio. Po pravici povedano, lahko da je imel še kaj več, vendar se ne spomnim, saj sem imel veliko več opravka z avtom samim.

Zelo mi je bil všeč Recaro paket, le na vstop v avto se moraš navaditi, saj ko prvič skočiš v avto, dobiš v stegno bočno oporo na dnu sedeža, ki je zelo trda in se ne vda. Po parih vstopih in izstopih iz avta to ni več problem. Sedeži nudijo več kot dobro oporo v ovinkih, na splošno pa so tudi zelo udobni. V avtu sem nepretrgoma presedel skoraj 3 ure, potem pa še 2 z manjšimi premori in nisem čutil nobenega neudobja. Tudi na zadnje sedeže sem se lahko usedel pa me je malo več skupaj, nazadnje, ko sem bil pri zdravniku pa mi je izmeril 187 cm. Vendar v takem avtu ravno ne bi pogosto prevažal ljudi na zadnjih sedežih.

Končni vtisi:

To je bil dan, ki si ga bom zapomnil do konca življenja, to je tudi avto, ki je zaenkrat pustil name največji vtis (pa sem vozil že nekajkrat dražje in dosti močnejše avtomobile). Vsakič, ko sem dal čez seanso ovinkov in priganjanja sem si kar malo oddahnil, saj sem bil v avtu vseskozi nekako na trnih, nisem vedel kaj pričakovati, ker je avto tako zanesljivo postavljen na cesto, da se bojiš, da boš presegel mejo in tega ne opazil (ker ne veš kako meja zgleda, ker se ji ne upaš čisto približati). Nisem si mislil, ampak avto se je uvrstil med top 5 avtov, ki bi jih v življenju imel. Ob vožnji sem doživel toliko občutkov, da jih ne znam preliti v črke, niti ne razložiti, kako je strahospoštovanje naredilo name tak vtis, da mi je avto postal tako zelo všeč. S cmokom v grlu komaj čakam na najino ponovno snidenje.

Besedilo in Foto: eclipse_R

OPOMBA UREDNIŠTVA:
V primeru, da imate tudi sami talent, vsebine in željo, nam lahko kadarkoli pošljete svoje prispevke na info@avtomobilizem.com. Dovolj dobre prispevke bomo objavili, najboljše pa tudi izpostavili.