Vožnja v naravi, po cestah ali področjih, ki so večino časa namenjeni le divjim živalim, sproža določene pomisleke. V zadnjih letih je sporen predvsem ekološki vidik, manj pa motenje divjih živali in neodgovorno ravnanje lastnikov popotnikov. Morda mi je prav zato postal Outlander še toliko ljubši, saj s priključno-hibridnim pogonom lahko vsaj do določene mere odgovarja dvomljivcem, ki bodo kazali s prstom na voznika zaradi ekološkega vidika. A bodimo pošteni: odgovornost lastnikov za prijetno sobivanje z naravo, pametno obnašanje do živali in drugih ljudi žal ni v domeni Mitsubishija ali katere koli druge avtomobilske znamke, temveč na ljudeh samih. Celo objesten popotnik, ki se odpravi v naravo peš, lahko naredi veliko škode in pusti za sabo kup smeti.
Prvi priključni hibrid med športnimi terenci
Outlander je že vrsto let najbolj prepoznaven Mitsubishijev model in najbolje prodajani priključni hibrid v Evropi. Še več, bil je med prvimi avtomobilskimi modeli, ki so uspešno povezali koncept športnega terenca in priključnega hibrida. Zdaj je v njem vgrajena že tretja generacija tovrstnega pogona. Sestavlja ga 2,4-litrski bencinski motor s 100 kilovati moči, ki večino časa
opravlja vlogo generatorja električne energije in s tem polni vgrajeno baterijo z zmogljivostjo nekaj več kot 22 kilovatnih ur, ter dva elektromotorja. Skupna sistemska moč se ustavi pri 185 kilovatih. Zadnji elektromotor je močnejši in razvije 100 kilovatov, sprednji pa 85 kilovatov. Bo pa vse tiste, ki pogosto vlečete prikolico, razveselil podatek o 450 njutonmetrih navora in posledično 1.600 kilogramih vlečne moči. Doseg? Uradno se ustavi pri 86 kilometrih. V praksi pa se suče med 65 in 80 kilometri. In še en zanimiv podatek: ob spustu z Nanosa do vipavske prenovljene ceste se je samo z zaviranjem doseg povečal za 10 kilometrov. Pridobljenih 10 kilometrov je bilo dovolj za vzpon do vrha viadukta Rebernice in še za nekaj naslednjih avtocestnih kilometrov.
Pri Mitsubishiju so izkoristili bogato znanje z razvojem priključno-hibridne tehnologije. Hibrid, ki se polni preko vtičnice, lahko deluje v zaporednem ali vzporednem načinu, ko se baterija izprazni. Hkrati pa lahko bencinski motor skrbi za pogon in ohranja napolnjenost baterijo do določene mere. Ker mi ni bilo vseeno, kako se bom vozil po planoti Nanosa, sem na poti do vznožja prišel le s pomočjo električnega pogona, potem pa pri vzponu večino časa koristil le bencinski motor. Na vrhu, ko se vozniku odpre pogled na slovenski del Alp, kasneje pa še na Tržaški zaliv, sem zopet preklopil na električni vozni način. Tiho, skoraj neslišno in predvsem zelo udobno. Tudi ko se je makadamska cesta pričela nekoliko dvigati in je postajala pot proti cerkvi Svetega Hieronima zaradi vse globljih kanalov vse težje prevozna, se štirikolesni pogon ni niti spotil. In vse to zmore brez vgrajenega menjalnika.
Terenske zmogljivosti so bile vedno na prvem mestu
Si lahko mislite, da njegovo vlogo prevzema paket sklopk, ki obenem prilagajajo delovanje sistema v različnih voznih profilih – tudi pri štirih terensko naravnanih (tarmac, gravel, snow in mud)? S tem niso pozabili na terenske korenine. Slednje so bile vedno 
pomemben in prepoznaven element Outlanderja; to ostajajo tudi danes. Terenskih ambicij ne kaže le z zunanjo podobo, ampak jih uresničuje z 20-centimetrsko oddaljenostjo od tal, stalnim električnim štirikolesnim pogonom ter individualno porazdelitvijo navora na vsa štiri kolesa.
Na koncu poti pa ponudi še največji bonus, vsaj tistim, ki si želijo več prilagodljivosti brez posegov ali dragih nadgradenj – tudi, če se usmerim iz “popotniških” voda. Dve vtičnici, vsaka lahko poganja napravo s skupno močjo 1.500 vatov, sta morda še največji bonus Outlanderja. Energijo črpata iz litij-ionske baterije, vgrajene v dnu. Sam sem tisto na sredini med zadnjima sedežema izkoristil za polnjenje prenosnega računalnika (polni se lahko tudi med vožnjo), drugo, zadaj v prtljažniku, pa med drugim tudi za električno tlačilko za polnjenje supa. Na poti na Nanos je bil v vtičnici pri zadnji sedežni klopi priklopljen prenosni hladilnik, na vtičnici v prtljažniku pa kasneje še avtomat za kavo. Mimogrede, še isti dan se je pričelo lobiranje za nove podvige: sin je želel, da v prtljažnik priključim projektor in risanko predvajamo na steni hiše. Žena pa je dobila idejo, da bi zadaj priklopila brivnik za dlako konjev.
Težko je najti boljšo lokacijo za pitje jutranje kave
Nekaj minut in zajtrk je bil pripravljen. Sledil je pritisk na tipko aparata in kava je bila skuhana. Pitje kave v takšnem okolju deluje povsem drugače, pomirjujoče in navdihujoče. V miru in tišini. Verjetno pa ne bom nikoli pozabil zgodbe, ki jo je z menoj na mednarodni predstavitvi prejšnje generacije delil eden izmed Mitsubishijevih inženirjev. Na Japonskem je bila neka družina –
zaradi dolgotrajnega in močnega dežja – kar nekaj časa brez elektrike ter brez možnosti dostopa reševalcev. Na pomoč jim je priskočil priključno-hibridni Outlander, ki je poganjal najpomembnejše električne naprave več dni (baterijo so, ko se je izpraznila, polnili s pomočjo bencinskega motorja) in jim pomagal preživeti v izredno zahtevnih vremenskih pogojih.
Japonski način zasnove potniške kabine je bil vedno nekoliko drugačen kot pri drugih. Več je poudarka na uporabnosti, pomembno je intuitivno upravljanje, čeprav kdaj ni po zadnjih trendih. Japonci temu pravijo omotenashi – pozornost do podrobnosti, podprta s tradicionalno japonsko gostoljubnostjo. Enakemu idejnemu principu sledi tudi Outlander; ohranja številne otipljive elemente, torej stikala. Ta imajo drugačno strukturo materialov in način izdelave, zato imajo daljšo življenjsko dobo. Razdeljena so po segmentih, voznik se bo nanje tako lažje navadil. Še vedno sta na armaturni plošči dva zaslona, oba z diagonalo 12,3-palcev in sila preprosta, pregledna in intuitivna. Serijsko vgrajen je še en izjemno pomemben element – toplotna črpalka za ogrevanja ali hlajenje baterije. Ima dvojni tokokrog, zato lahko hladi ali greje tudi potniško kabino in s tem pomaga pri varčevanju z gorivom.
Outlander je ponovno dokazal zakaj je kralj Mitsubishijeve modelne palete. Izrazito udoben, dobro opremljen in pogonsko napreden ima lahko več življenj. Kot mestni spremljevalec, potovalnik na daljše razdalje ali pa nenadejan junak za umik v naravo, kjer bo poskrbel za razvajanje tudi tam, kjer človek to najmanj pričakuje.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Skuha tudi kavo na Nanosu"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Lajkam kavni aparat. Ti modeli De’Longhijev so res dobri.
Outlander na drugi strani – dobro pozicioniran SUV, verjetno boljši nakup kot nek VW Tayron (priključna hibrida sta tle tle cenovno) ampak je pa Outlander zagotovo izgubil veliko svoje “terenskosti” in postal bolj mehka verzija tega kar je bil nekoč. Že odmik od tal – 20 cm je relativno malo (toliko ima Dacia Jogger), tudi notranjost je bolj premium kot outdoorsy. Pač super SUV za vozit otroke v šolo, it na morje pa kdaj tako izven terena. Ne predstavljam pa si da bi iz tega naredil ven overland rig, bi pa zagotovo bil zanimiv izziv pa mogoče na koncu presenetljivo zmogljiv.
Sicer pa so tele vtičnice zdaj videti kar velik hit pri priključnih hibridih in lep add on, škoda ker je na voljo šele v predzadnji opremi. Sicer pa dodaš eno EcoFlow baterijo v avto in imaš podobno stvar, ki jo lahko uporabljaš še kje drugje. In polniš na sončne celice.
Individualna porazdelitev navora na vsa kolesa, sliši se perfektno. Na yt so videi, ko testirajo 4wd avte z oprijemom na samo enem kolesu od štirih in večina jih ne zmore prenesti navor na tisto kolo z oprijemom.