Vozila bivše Nemške demokratične republike

Ob 20. obletnici padca enega najbolj očitnih obeliskov hladne vojne, Berlinskega zidu, smo pogledali v preteklost in v nadaljevanju predstavljamo nekaj najbolj značilnih vozil, ki so si jih vzhodni Nemci v času obstoja Nemške demokratične republike lahko sploh privoščili.

 

Gotovo najbolj tipični predstavnik avtomobilske industrije vzhodne Nemčije, danes pa prava ikona, je trabant. Podoben, če ne enak pomen mnogi pripisujejo tudi wartburgu. Proizvodnja slednjega se je namreč že kmalu po vojni, v zgodnjih 50-ih začela v bivši BMW-jevi tovarni v Eisenachu. Takratni paradni model je bil model Wartburg 311. Leta 1958 pa so v takrat ultra moderni tovarni v kraju Zwickau, začeli s proizvodnjo legendarnega trabanta, takratni model se je imenoval P50.

 

Obe vozili, trabanta in wartburga, je poganjal dvovaljni motor, ki pa je že takrat, po mnenju večine inženirjev, dosegel končno fazo v svojem razvoju. Nekaj podatkov: model P50 je poganjal 499 kubičnih centimetrov velik dvovaljnik, ki je pri 3.750 vrt/min ponujal 13,2 kilovata (18 KM). Navora je bilo za 40,7 Nm pri zmernih 2.750 vrt/min. Končna hitrost vozila je znašala 90 km/h. Zadnji v seriji dvovaljnikov je bil motor v modelu trabant 601, ki so ga izdelovali med leti 1964 in 1990. Šeststo »kubični« stroj je ponujal 23 kilovatov (31 KM) pri 4.000 vrt./min in 53 Nm navora pri 2.800 vrt./min. Končna hitrost: 100 km/h, vse to pa pri povprečni porabi sedem litrov na 100 km. Najboljši v seriji vozil je bil model trabant 1,1, ki je imel vgrajeni »moderni«, 1,1-litrski štirivaljnik (licenčna proizvodnja motorja iz repertoarja VW), ki je ponujal 40 kilovatov (54 KM), 74 Nm navora in lahko je drvel s 125 km/h. Vse do 30. aprila 1991, ko so izdelani zadnjega »trabija«, so izdelali preko deset različnih modelov, skupaj pa preko 3,6 milijona vozil.

 

Pri nakupu vozila v vzhodni Nemčiji je bilo potrebno precej strpnosti. Običajna čakalna doba na trabanta je bila namreč 12 let! Za vse, ki so si lahko privoščili kakšnega izmed številnih ruskih vozil, npr. Lado 2105 ali 2107, je čakalna doba znašala neverjetnih 17 let. Ker je bilo moč vozilo naročiti le starejšim od 18 let, tudi če takrat kupec še ni imel denarja, so tovrstno strategijo zasledovali mnogi. V času do takrat, ko je posameznih dopolnil 27 let, ali celo 35 let (za lado), so že zbrali zadostno količino denarja. Model trabanta P50 je veljal takratnih 7.450 DM. Primerjalno, VW »hrošč« je leta 1958 v zahodni Nemčiji stal 5.450 DM, austin mini iz leta 1959 pa 5.175 DM.

 

Pričakovano vsemu je bolj kot prodaja novih vozil, slovela prodaja rabljenih. Cene le-teh pa so, praktično ne glede na starost ali vrsto vozila, pa naj je bil to trabant, lada, wartburg ali drugi, kot po pravilu, občutno presegala ceno novega vozila.

 

Poleg že omenjenih vozil so se po vzhodnonemških cestah vozili tudi drugi »ponosi« avtomobilske industrije vzhodne Evrope. Mnogo vozil je bilo narejenih v licenčni proizvodnji Fiata na Poljskem (t.i. polski fiat, npr. model 126p), ter licenčna proizvodnja Renaultovih vozil iz Romunije. Tudi pri nas je bil licenčni renault 12, ki se je prodajal tudi pod imenom Dacia 1300, priljubljen. Med vozili iz Sovjetske zveze so prevladovale že omenjene Lade, pa tudi Moskvich-i in drugi.

 

Poleg vrste bolj ali manj tehnično zastarelih, ter predvsem podpovprečno udobnih vozil, pa je vzhodna Nemčija v času hladne vojne naredila tudi drzne avtomobilske kreacije. Ena takšnih je model Melkus RS 1000, ki ga je poganjal sredinsko nameščeno motor iz modela Wartburg 353. Trivaljnik z 992 kubičnimi centimetri in 66 kilovati (90 KM) je lahko in aerodinamično vozilo pognal vse do 165 km/h.

 

Med nenavadneže lahko prištevamo na Češkoslovaškem izdelano luksuzno limuzino Tatra 603, ter model IFA F9, ki so ga še pred razdelitvijo Nemčije izdelovali v tovarni DKW, kasneje pa v vzhodnonemški tovarni v kraju Zwickau.

 

Leta 1978 so se v DDR pojavili prvi VW golf-i I. Tako z bencinskim kot z dizelskim motorjem je stal takrat strašljivo visokih 15.000 DM. Ker po takšni ceni niso prodali nobenega, so ceno znižali na 11.500 DM, pa še vedno je bila cena za obubožane vzhodne Nemce zelo visoka. Zanimivo, takrat je enak model golfa v NDR stal le 8.000 DM.

 

Vse do padca zidu 9.11.1989 so v vzhodni Nemčiji vozili večinoma le vozila iz držav bivše vzhodne Evrope. Po tem obdobju in združitvi Nemčije pa so mnogi svoja vozila zamenjali za modernejša zahodnonemška in druga evropska vozila, zanimivo, za vsakega oddanega trabanta, ne glede na starost ali ohranjenost, je v primeru, da je lastnik vozilo zamenjal za moderen zahodnonemški avto, država prispevala kar 4.000 DM.