Audi A4 2,0 TDI DPF

In res, notranjost (ponovno) navduši

Kaj navdušuje? Če odmislimo številne elemente iz seznama doplačilne opreme, pri čemer največ k občutku prestiža dodajo komfortni, usnjeni, v več smeri električno nastavljivi in v atraktivno opečnato rdečo barvo odeti sedeži in obloge na vratih, intarzije v lesu, doplačljiv audijev multimedijski sistem, avdio sistem Bang&Olufsen in še bi lahko naštevali, je to občutje splošno. Vse deluje premišljeno, solidno, ergonomično in ničesar ni preveč. Možnosti nastavitve sedežev in volanskega obroča ne razočarajo in zadovoljijo tudi najbolj izbirčne. Izbor materialov je prvovrsten, kakovost izdelave tudi. Instrumenti so pregledni. Večopravilni zaslon, vgrajen v vrh sredinske konzole, združuje in prikazuje vse kar zmore elektronika in to na razumljiv način. Upravljanje številnih sistemov, ali zgolj nastavljanje klimatske naprave je intuitivno. Prestavna ročica je na ravno pravem mestu, ne glede na rast voznika. Prostora je spredaj dovolj tudi za dvometraše, zadaj razumljivo manj, a še vedno se štirje odrasli, tudi na daljših poteh, ne morejo pritoževati. Tukaj je audi pri »štirici« naredil velik napredek. Zelo lepo obdelan prtljažnik, ki v osnovi meri 480 litrov, je s podiranjem klopi zlahka mogoče povečati. Odlagalnih površin bi lahko bilo več, a v predala pod obema naslonoma za roke, v predale v vratih, v predal pred sovoznikom in še kam, pospravimo najnujnejše. Notranjost je tudi odlično zvočno izolirana, zato je vožnja prijetno tiha.

Serijska oprema je (še) ustrezna, doplačilni ni videti konca

Audiji so, podobno kot (nemška) konkurenca, serijsko precej oskubljeni, a to ne pomeni, da za pasivno in aktivno varnost potnikov (serijskih je šest varnostnih blazin in sistemi ESP, ASR, ABS, EBV) ni poskrbljeno. Doplačilne opreme, ki pripomore k udobju in razvajanju smo nekaj že navedli, tista napredna, tehnična, pa kratko malo preseneti in pomembno prispeva k varnosti. Sistem za akustično in vizualno pomoč pri parkiranju (v zadnjem odbijaču je vgrajena kamera) je nekaj, kar dostikrat koristi. A tega prekosita dva druga varnostna sistema. Prvi je sistem, ki kaže pot gibanja vzvratno vozečega vozila, zato tudi manj uki vzvratne vožnje vozilo zlahka parkirajo, tudi v omejen parkirni prostor. Drugi sistem pa voznika vizualno (opozorilne lučke na vrhu ohišja vzvratnih ogledal) opozarja, kdaj je za nami vozeče vozilo še na varni oddaljenosti od nas in prehitevanje lahko še izvedemo varno.

Motor je vstopni dizel, kar pa ne pomeni…

…da A4 s tem motorjem ni dovolj suveren avto. Blizu 150 »konjev«, čez 210 km/h končne hitrosti in dobrih 9 sekund »do sto«, so za takšen avto sicer le povprečni podatki, a nikakor takšni, zaradi katerih bi zardevali. Nov dvolitrski dizel nima več sistema vbrizga tlačilka šoba, temveč sistem vbrizga preko skupnega voda. To popolnoma spremeni značaj motorja. Res, da ni več, za prejšnje generacije TDI-jev, tako značilnega silovitega porasta moči okoli 2.000 vrt/min, a to je edina kozmetična hiba. Motor sedaj, tako hladen kot topel, teče kultivirano, mirno in tudi ob večjih obremenitvah ne razgraja. Ponuja odlično prožnost, turbopolnilnik pa se v delovanje vmeša tako pritajeno, čeprav odločno, da o turboluknji ne moremo govoriti. Veliko »težke noge« na plinu, ali pogoste mestne vožnje porabo dvignejo proti desetim litrom na sto prevoženih kilometrov, na »regionalki« ali umirjeni vožnji po avtocesti, pa se ta lahko spusti tudi pod šest. Testno povprečje s slabih »sedem na sto« je (še) v redu.

V vožnji pa…

A4 je tista limuzina v ponudbi Audija, za katero se zdi, da enostavno mora imeti najboljše vozne lastnosti. Tega se pri Audiju dobro zavedajo in iskanju optimalnega so se očitno izdatno posvetili. Rezultat je namreč briljanten. Če le ne bi bilo, vsaj za moj okus, na trenutke pretrdega vzmetenja. Vozilo namreč avtocestne neravnine in klasične kolesnice suvereno premaguje. Njegova lega na ovinkasti cesti je osupljiva, lahkotnost vodenja s kot britev natančnih volanom, z nekaj manj občutka v sredinski legi navdušuje, uravnoteženost delovanja podvozja pa odpihne dvome tudi največjih pesimistov. A4 se, tudi na račun dobrih pnevmatik s seznama dodatne opreme, pelje bolje kot bi pričakovali. In pričakovanja, verjemite, niso bila majhna. Zdrsa preko prednjih koles praktično ni. Tudi zadek ne bo ušel. Če smo le prehitri, avto kontrolirano, preko vseh koles zdrsne v stran. A to ni moteče ali strašljivo. Če je res nujno, pozno vskoči sistem ESP. A vseeno, predvsem ob bolj umirjeni vožnji po, za Slovenijo tipičnih cestah, polnih neravnih in manjših udarnih jam, je trdota, ki si jo A4, vsaj občasno »privošči«, le prevelika in premoteča, da je ne bi opazili. Čeprav trenda k vse bolj trdim majhnim limuzinam ne gre zanemariti.

Kaj pokaže končni »seštevek«?