Citroën C4 Picasso 1,6 HDi FAP SX

Oblikovna posebnost tega citroëna je gotovo veliko vetrobransko steklo, ki se dviguje visoko proti strehi in dosega poseben učinek svetlobe v potniškem prostoru, katerega so pri Citroënu poimenovali »Visiospace«. Pogled s strani nam razkrije valovit stranski zamik, izbočeno bočno linijo in velika zadnja žarometa, ki se ob boku stegujeta proti zadnjim stranskim vratom. Streha se rahlo spušča proti zadku in nas tako malo spominja na njegovega predhodnika. Njegove močne točke pa so vsekakor velike steklene površine in gladke, ravno prav zaobljene linije.

Zahvaljujoč visiospaceu je počutje na sprednjih sedežih picassa posebno prijetno. Vetrobransko steklo se zelo poševno dviga nad glavi voznika in sopotnika na sprednjem sedežu. Tako v potniški prostor prodre veliko svetlobe, vse skupaj se zdi bolj prostorno, boljša pa je tudi preglednost. Če so sončni žarki premočni, se lahko senčnika na stropu preprosto premakneta naprej in že imamo, vsaj znotraj, čisto običajno streho ter običajno vetrobransko steklo. No, vetrobransko steklo je vseeno zelo veliko, saj je precej položno, temu primerno pa je globoka tudi armaturna plošča. To še dodatno poudarja občutek prostornosti in svobode za volanom tega dokaj samosvojega kompaktnega enoprostorca.

Armaturna plošča je narejena iz kakovostnih in na otip prijetnih materialov. Ključni podatki se v digitalni obliki izpisujejo na sredinsko postavljenem prikazovalniku, kontrolne lučke pa se nahajajo v majhni reži na volanu. Slednje so postavljene tako, da jih ima voznik vseskozi na očeh, vendar pa so malce premajhne in njihovo ohišje bi bilo lahko lepše izdelano. Vse skupaj zato deluje precej plastično in kar malce igračkasto. Veliko je odlagalnih prostorov, med katerimi velja posebej omeniti velika zaprta predala na vrhu armaturne plošče.

Zgodba zase je volan z nepomičnim osrednjim delom, na katerem se nahaja množica stikal. Le­-ta zahteva nekaj privajanja in menimo, da ne prinaša posebnih prednosti v primerjavi z bolj klasičnimi volani. Zanimiva je tudi ročna klimatska naprava, ki s stikalom na sovoznikovi strani armaturne plošče omogoča dvopodročno nastavitev.

Sprednja sedeža sta anatomsko oblikovana in ponujata, za ne ravno športno usmerjeni družinski enoprostorec, presenetljivo dober bočni oprijem. Zadnja klop je sestavljena iz treh samostojnih sedežev, ki z zlaganjem in drsnim pomikom omogočajo kar največjo prilagodljivost prostora.

V testnega picassoja vgrajeni 1,6-litrski turbodizel je dovolj živahen, da omogoča poskočne manevre v mestu in je obenem tudi dovolj vztrajen, da se avtocestni klanci ne bodo zdeli neskončno dolgi. Čeprav si nas večina vedno želi več moči, kot jo imamo na razpolago, se moramo na koncu največkrat sprijazniti z bolj racionalnimi rešitvami. In pri citroënu C4 picasso je najbolj racionalna izbira najbrž ravno 1,6-litrski HDi, katerega odlikuje kultivirano delovanje in zmerna poraba, ki je na testu znašala 7,2-litra plinskega olja na 100 prevoženih kilometrov.

V vožnji kmalu ugotovimo, da sta picassovi prioriteti predvsem udobje in varnost. Mehka nastavitev podvozja pride najbolj do izraza v zibanju karoserije pri zaviranju, malce manj, kot bi pričakovali, pa pri vožnji skozi zavoje. Da bi vozniku olajšali življenje, so pri Citroënu vgradili elektronsko ročno zavoro, ki se samodejno sproži, ko ugasnemo motor in popusti, ko ponovno speljemo. Izredno praktičen pripomoček je tudi serijsko vgrajena elektronska pomoč pri speljevanju (Hill Holder).

Ko smo prvič sedli v testnega petsedežnega picassoja, se nam je zdel kar nekam pust in slabo opremljen. Ključni razlog za to pa je bila nadpovprečna opremljenost testnega grand C4 picasso, s katerim smo se v uredništvu ukvarjali pred nekaj meseci. Slednji je poleg samodejne klimatske naprave, samodejnega robotiziranega menjalnika z upravljanjem za volanom ter satelitske navigacije, imel tudi sladkorčke, kot so hlajeni predal na sredinski konzoli in DVD-predvajalnik z LCD-zaslonoma na naslonjalih sprednjih sedežev, kar pa je poneslo v višave njegovo končno ceno in ga tako oddaljilo od zmožnosti povprečnih uporabnikov. Ko smo se končno otresli subjektivnih občutkov, smo kmalu ugotovili, da ima testni avto pravzaprav vse, kar povprečen uporabnik potrebuje. Za udobje potnikov ima vgrajeno ročno nastavljivo, a dvopodročno klimatsko napravo, električni pomik stekel spredaj, električno nastavljivi zunanji ogledali, centralno zaklepanje z daljinskim upravljanjem, radijski sprejemnik s CD-predvajalnikom z upravljanjem na volanu ter tempomat. Za varnost pa skrbi sedem varnostnih blazin, vključno s podvolansko varnostno blazino za zaščito voznikovih kolen, zavorni sistem ABS, sistem za porazdelitev zavorne sile REF, sistem za pomoč pri zaviranju v sili AFU, sistem prosti zdrsu pogonskih koles ASR ter elektronski nadzor stabilnosti ESP.