Privežite se, pristajamo
Ne sedimo v airbusu, ampak vsak v svojem bolj ali manj majavem stolu, kjer se spopadamo z vsakdanjikom. Težko se najde še kdo, ki do danes ni opazil, da se je življenje v nekdaj ljubki in dokaj razumni podalpski deželi opazno spremenilo. Stopimo na trdna tla, zategnimo pasove in se začnimo obnašati v skladu s situacijo in časi, ki še prihajajo.
Na nek način je za razvajeno oko ljubiteljev lepih, prefinjenih in oblikovalsko dovršenih linij avtomobilov pogled na Dacio Duster podoben drezanju s palico, a tem se avto nikdar ne bo priljubil in tako ali tako niso ciljna publika. Avto je namenjen treznim, racionalnim umom, ki bolj kot oblikovalske poteze cenijo uporabnost in vzdržljivost – če jo lahko za slabih dvanajst tisočakov dobijo v paketu s štirikolesnim pogonom, pa še toliko bolje.
Delsey v Dusterju
Dacia je očitno sklenila, da so kupci bolje opremljenih modelov Dusterja obenem tisti, ki se tu in tam še odpravijo na kakšno potovanje. V seriji Delsey se je zato znamka povezala z istoimenskim francoskim proizvajalcem potovalne opreme, kot rezultat pa vas bo v prtljažniku ekstravagantnega Dusterja pričakal njihov potovalni kovček.
Seveda to ni vse, saj lahko na zunanjosti opazite posebnosti serije kot so oznake Delsey, satinirani osnovni nosilci strešnega prtljažnika, dodatno zatemnjena zadnja stranska in zadnje steklo, temna maska žarometov ter kromiran nastavek izpušne cevi. V notranjosti so volanski obroč, ročica menjalnika, oblazinjenje sedežev in tepihi obšiti s kontrastno rdečimi šivi, nekateri detajli armature pa obdani z okrasnimi vložki sive barve. Avto je serijsko opremljen s 16-palčnimi platišči iz lahke litine, brez katerih bi mu nekaj manjkalo podobno kot krofu brez sladkornega posipa.
Naš testni Duster Delsey je bil odet v modno olivno zeleno kovinsko barvo, ki je ekskluzivna prav za to serijo, prav tako pa se s tem vozilo uvršča med tiste, ki so se pridružili trendu ekoloških barv karoserije. Ne, ni govora o najnovejših tehnologijah, ki zmanjšujejo obremenitev okolja, temveč o preprostem dejstvu, da so na avtomobilih trenutno najbolj vroče barve iz narave kot sta na primer zelena in rjava. Pa še pristajala mu je.
Voznica v Duster Delseyu
Po prevoženih prvih kilometrih v testnem vozilu sem se spomnila znanca, ki se je odločil prednja sedeža svoje dotrajane Lagune zamenjati z Recarovimi, ki jih je poiskal na nemškem e-bayu. Kaj naj rečem, projekt je bil že v začetku obsojen na neuspeh, saj se mu je v celi zgodbi najbolje posrečila ideja. Če je nekako še uspel najti dva priližno enako obrabljena primerka, pa se je zataknilo pri praktičnem nameščanju, zato nisem prepričana, da nista še vedno vsak v svoji kartonasti škatli v garaži.
Saj ne, da bi od sedežev zahtevala kaj preveč, a tokrat se mi je res zazdelo, da oblika in struktura sedeža že v skoraj novem vozilu ne nudita zadostne opore, bi me pa zelo zanimale izkušnje lastnikov, ki so z vozilom naredili kakšnih sto tisoč kilometrov.
Nekoliko sem se še namrščila ob iskanju stikal za električno odpiranje stekel, ki so se, namesto pričakovane lokacije na vratih voznika in potnikov, znašla tako spredaj kot tudi zadaj v sredinskem delu. Potem sem se pa samo nasmejala. Pravi občutek recesije bi namreč dobili le z ročnim spuščanjem in dviganjem stekel, tako pa gre le za manjšo prilagoditev situaciji, kar lastnikom avtomobila zagotovo ne povzroča omembe vrednih težav.
Sicer pa so v Dusterju modro združili prednosti praktične povezave, Renaultov dizelski motor in Nissanov štirikolesni pogon, kar smo podrobno predstavili že v enem izmed prejšnjih testov. Vozilo ima med vožnjo povsem dovolj moči in navora, da zadovolji potrebe povprečnega voznika, obenem pa je vožnja z njim predvsem udobna.
Za koga?
V osnovi mi je strategija nakupa Dusterja povsem jasna, zato sem subjektivno lahko opredelila njegove kupce kot razumne in varčne posameznike, ki si bodo tudi štirikolesni pogon omislili le v primeru, da ga dejansko potrebujejo.
Od tu naprej pa sem se znašla v zaprti zanki razmišljanja, kjer še vedno tuhtam o Duster Delseyu in o tem, kaj je njegova ključna prednost, ki bi mu bila v pomoč pri iskanju identitete. Po mojem mnenju namreč ni več dovolj poceni, da bi bil splošno dostopen, ni dovolj šik, da bi igral na karto “šminke” in ni dovolj terensko robusten, da bi se uveljavil v primerjavi z legendarno Nivo.
Več o Dacii Duster Delsey na uradni strani.
Besedilo in foto: Urška Radolović
Mnenja uporabnikov
10 komentarjev za "Dacia Duster Delsey 1.5 dCi 4×4 – Kriza identitete"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
joj, kam so postavili stikala za odpiranje zadnjih stekel 🙂
Armaturka je slaba kopija clia ene 2 generaciji nazaj.
pa tudi varnost ji ni ravno “jaka strana”, po EuroNCAP sodeč… žal
bi raje za podoben denar vzel kaj drugega 2WD, če bi pa res nujno rabil 4×4 bi pa raje partnerja 4×4
Kot sem že enkrat rekel. Če bi imel “viška” denarja, bi si prav verjetno omislil kaj takega.
@toMmy: nisem dobila takega vtisa, sicer bi ga verjetno izpostavila v testu. V osnovi je zgodba podobna, uporabljajo preizkušeno tehniko Renaulta in Nissana, so pa naredili res velik skok s ceno v zanimivem SUV segmentu. Na dolgi rok pa bodo verjetno delali še na čem drugem, vsaj upam tako, počakajmo … Za Škodo si uporabil odlično besedno zvezo “skoraj vse”, ki je ne moremo prenesti na Dacio, vsaj zaenkrat ne.
@urska_rad: Pa si dejansko dobila vtis, da bi Renault z Dacio rad šel po Škodinih stopinjah? VW je Octavio takoj na začetku postavil na Golfovo platformo, še preden je na trg prišel mk4 in ji namenil skoraj vso pripadajočo tehnologijo. Novodobne Dacie so šolski primer, kako čim ceneje naredit nek približek avtomobilu brez kakšnega večjega poudarka na kvaliteti materialov, varnosti, udobju, voznih lastnostih, izgledu, … Duster je kot SUV še nekako razumljiv, za ostale modele moraš imet pa res hudo željo po novem avtomobilu, da si pripravljen toliko plačat za predpotopni avto.
@sporty 🙂 prej se je borila s konkurenco izven, zdaj pa znotraj.