Mazda3 2,3i MPS

Izgled, ki ne izda vsega

Športna kombilimuzina navzven dobro skriva svoje nadpovprečne lastnosti. Od “povprečnih” trojk, ki jih že tako ali tako odlikuje precej dinamična oblika, se MPS-ka najbolj razlikuje po 18-palčnih platiščih iz lahke litine, po bolj aerodinamičnih plastičnih delih karoserije ter po veliki enojni izpušni cevi na zadku. K malce bolj dinamičnemu izgledu prispeva svoj delež bleščeče rdeča barva, v katero je bil odet testni avtomobil in ki že pregovorno simbolizira temperamentnost športnih avtomobilov.

Notranjost brez odvečnih scenskih detajlov

Zgodba o nevpadljivem športnem slogu se nadaljuje tudi v notranjosti, kjer igrajo glavno vlogo odlični športni sedeži. Sprednja ponujata odličen bočni oprijem, ki pri dinamični vožnji, ki jo trojka MPS omogoča, pride še kako prav, celotno podobo pa zaokroža kombinacija usnja, blaga in rdečih šivov. Če se nam je grafika merilnikov pri modelih s šibkejšimi motorji zdela celo malce pretirana, pa menimo, da se le-ta (s posebnostjo številčne skale, ki se prikaže šele, ko obrnemo “ključ”), dirkaški trojki odlično poda. Poleg omenjenih posebnih lastnosti pa avtomobil ohranja vse, kar smo hvalili že pri šibkejših različicah. To so zlasti všečna oblika armaturne plošče, kakovostni materiali ter praktičnost in uporabnost družinske kombilimuzine. Ena od redkih stvari, ki smo jih pri trojki in pri nekaterih drugih Mazdinih modelih grajali, je bil in je žal še vedno, prikazovalnik potovalnega računalnika, ki je nameščen na sredinski konzoli in se zaradi pomanjkanja prostora izmenjuje z uro.

Divjih 260 konjičev

Tako kot šestico, tudi trojko MPS poganja 2,3-litrski bencinski štirivaljnik z neposrednim vbrizgom, ki s pomočjo turbopolnilnika razvije impresivnih 191 kilovatov (260 KM). Navor se preko natančnega šeststopenjskega menjalnika prenaša na sprednji kolesni par. Pospeševanje je zvezno in pri njem ni čutiti turbo luknje. Čeprav se tistim, ki sedijo v potniškem prostoru morda ne zdi, pa so mimoidoči še kako deležni žvižgajočega zvoka pobesnelega stroja. Avtomobil lahko namreč pospeši od 0 do 100 kilometrov na uro v zgolj 6,1 sekunde, končna hitrost, ki jo doseže, pa je elektronsko omejena na 250 kilometrov na uro. Najvišja poraba, ki smo jo zabeležili pri veselem preganjanju te ogromne črede konj, je znašala dobrih 15 litrov, pri umirjeni vožnji devet, v povprečju pa se je gibala med 12 in 13 litri na sto prevoženih kilometrov.

Je zelo zabavna, a ni igrača

Moč 260 konjičev in 380 Nm največjega navora od voznika zahtevajo ne samo trezno glavo, ampak tudi kar nekaj vozniških spretnosti. Obilica navora, ki se v celoti prenaša na sprednji kolesi, praktično prisili voznika, da z obema rokama zagrabi volan in jih, vsaj pri pospeševanju, z njega ne umika. Neverjetno hitro vožnjo skozi zavoje, poleg športno naravnanega podvozja ter širokih, nizkopresečnih pnevmatik, omogoča tudi delna zapora diferenciala. Le-ta v zavoju prenese del navora na notranje kolo in tako “nos” avtomobila, ki navadno sili izven zavoja, očitno potegne na notranjo stran. Slednje pa lahko neizkušenega voznika tudi neprijetno preseneti. Nastavitev podvozja je sicer res trša kot pri šibkejših trojkah, a ne tako ekstremna, da bi hendikepirala vsakdanjo uporabo, na primer v urbanih območjih, kjer je marsikdaj potrebno lesti tudi čez hitrostne ovire. Presenetljivo dobro se trojka MPS obnaša tudi na daljših potovanjih. Vožnja v šesti prestavi je udobna in nezahtevna tudi pri hitrostih, ki precej presegajo hitrostne omejitve na naših avtocestah. Voznik mora pozorno spremljati kazalec merilnika hitrosti, ki se z izjemno lahkoto znajde pri številki 200 in še čez, zato tistim, ki se boste zanjo odločili, v izogib nepotrebnim frustracijam, priporočamo periodične, “terapevtske” obiske nemških dežel.