Nenavaden primer Mercedesa A
Nenadoma se mi je v spomin prikradla poznana, malce starejša reklama, ki fantazijsko prikaže, kako bi bilo, če bi se človeško življenje obrnilo v obratni smeri. In namesto, da bi se človek z leti staral, bi se v teku svojega življenja pomlajeval. Ter na vrhuncu »mladosti« kupil Mercedesa! S pričujočo reklamo je najstarejši avtomobilski proizvajalec na zelo dober način razkril svojo (ne)uslišano željo, da bi po njihovih proizvodih posegala tudi mlajša populacija.
A je tudi prva generacija razreda A, kljub tedaj dokaj novemu konceptu za znamko Mercedes, zopet prepričevala več ali manj le starejše voznike namesto mlajših. Mali enoprostorec je navduševal, poleg mamic z manjšimi otroki, dedke in babice, ki zaradi svojih razbolelih hrbtov cenijo višje sedenje.**
Vendarle pa je sedaj Mercedes stvari pri svojem najmanjšem modelu povsem obrnil na glavo (a ne dobesedno, kot pred 15 leti na losovem testu!) ter ustvaril zelo všečnega predstavnika nižjega srednjega razreda. S precej navdušujočo in dokaj atraktivno obliko, s katero se je docela odmaknil od enoprostorskega koncepta, želi zmešati glave mlajših kupcev, ki sicer pogledujejo k BMW-ju 1 ter Audiju A3. Napadalni sprednji del z ogromnim Mercedesovim emblemom na sredini, ki od daleč ustvari avtomobil večji kot je v resnici, pa je na avtocestah pripomogel tudi k precej paničnemu umikanju ostalih soudeležencev s prehitevalnega pasu. Uporabno pri čiščenju avtocestnih »mečkačev«!
Iz višav
Kdor bi se presedel iz prejšnjih generacij razreda A v najnovejšega, bi se mu za trenutek zazdelo, kot da je sestopil s kakšnega vršaca proti dolini. Ter se počutil kot v mali podmornici U234. Nizko sedenje ter visoki boki, ki obdajajo voznika, sicer ponujajo dokaj športne občutke, primerljive tistim iz BMW-jeve enke, a je hkrati vidljivost iz vozila poslabšana. Kljub temu, da je v Mercedesu za odtenek več vzdolžne in širinske prostornosti kot pri bavarskemu predstavniku, pa zaradi dvigajočih se bokov proti zadku vozila ter ožjih zadnjih oken zadaj vozečim otrokom ter pritlikavcem preostane ali buljenje v črn strop vozila ali pa kukanje skozi ozko špranjo sprednjih integriranih vzglavnikov. Upajoč ugledati vsaj osrednji »iPad-ovski« zaslon na armaturni plošči.
A potnikom se ne bo godilo nič slabega. Uživali bodo ob kakovostnih ter lepo obdelanih materialih, ki so povsem vredni podpisa Mercedes-Benz. Malce se bodo čudili, da so ob dokaj zasoljeni ceni vozila deležni le polsamodejnosti klimatske naprave. Ter se zaletavali z glavo ob zadenjski naslon za roke (katerega bo sicer prej potrebno doplačati z 215 evri), ko bodo ugotavljali, da so morali dokupiti tudi tempomat, usnjen volan, aluminijasta platišča ter celo sprednji meglenki. Najhujši padec iz zvezdnih višav pa bo ponosen mož doživel ob cinični ženini pripombi, ko ga bo le ta vprašala, če se prednja Mercedesova zvezda resnično tako močno svetlika, da ni bilo potrebno doplačati za osvetlitev kozmetičnih ogledalc.
Hladilnik za Eskime
Če na testnem primerku povsem ignoriram »zgolj« 16-palčna platišča, pa je dokaj strupena silhueta avtomobila kar klicala k temu, da bi pod motornim pokrovom brnela kakšna zmogljivejša AMG mojstrovina (ki pa bo s svojimi brutalnimi 350 “konji” na voljo šele prihodnje leto). Ob trenutno najšibkejši dizelski motorizaciji, z vsega 80kW, pa so bili moji občutki ob tem podatku podobni, kot pri Eskimu, ki mu želijo prodati hladilnik. Rahlo hladni …
Ok, motor z zadostno zalogo dizelskega navora je sicer povsem spodoben … za kakšnega Megana. A kljub sedmim stopnjam dvosklopčnega robotiziranega menjalnika, občutki ne postanejo nič kaj bolj topli. Prestavljanje je sicer mehko in tekoče (kaj pa naj bi drugega pričakovali od menjalnikov premijskih proizvajalcev?), a vendarle menjalnik sili v višje prestave večkrat, kot bi bilo vozniku primerno. Pri grobem pospeševanju pa za odtenek predolgo vztraja v višjih vrtljajih, kot bi bilo voznikovim ušesom prijetno. Kljub temu pa se avtomobil izkaže z dovolj konkurenčno porabo goriva, pri čemer menda pomaga tudi dobro delujoč sistem Start&Stop. Preprost izračun pokaže, da slednji pripomoček pripomore k tolikšnemu prihranku goriva pri prevoženih 100.000 kilometrih, da bi si lahko kupec brez težav privoščil še doplačilo za kakšno samodejno dvoconsko klimatsko napravo. Ki za boljšo učinkovitost izrablja preostanek toplote motorja. Človeku pa ob tem postane kar bolj toplo pri srcu …
Chanometer
Test je pokazal in dokazal, da kljub Mercedesovemu iskanju nove identitete pri svojemu najmanjšemu modelu, model A (p)ostaja prava »Mečka«. Zunanjost izžareva dovolj gracioznosti, ženski populaciji pa je še posebej všečna (moškim predstavnikom sicer rahlo poženščena) morsko modra barva karoserije.
Če pri znamki Mercedes povsem odmislimo kakšne redkejše visokocenovne fantazije, v obliki modelov SL, SLS in različne AMG variante, bi morda lahko novi razred A postal njihov (množični) model, za katerim bi prvenstveno vzdihovali mlajši kupci. Mercedes-Benz pa vsaj deloma izgubil tisti čuden pridih »penzionistične« znamke.
Več o mladostniški “Mečki” pa na uradni strani.
Tekst in foto: Chan
* Mercedes – pogovorno (srbohrvatizem)
** povprečna starost kupcev Mercedes-Benza razreda A (med 1.1.2009 – 30.11.2012): 57 let
Mnenja uporabnikov
9 komentarjev za "Mercedes-Benz A 180 CDI BlueEFFICIENCY 7G-DCT – MečkA*"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Kar se kvalitete materialov tiče vam lahko vsi, ki delajo v avtomobilski branži lahko povejo da od znamke do znamke ni bistvenih razlik saj vsi pritiskajo z nižanjem cen in cenejšimi materiali. Razlike tu ni niti med Porschejem ali Renaultom, posledično pa so napake opazne zaradi prekratkih rokov in slabe optimizacije ter nepreizkušenih novih materialov in procesov.
Glede opreme in cen pa takole. Pri prestižnih znamkah je vzrok za ceno lahko tudi dejstvo, da se proizvaja majhna količina vozil in cena orodja za vsak vgrajen kos se tako težje povrnejo skozi količino.
Ali je res tako kakovosten,da opraviči ceno?Je pač Mercedes in si lahko to privošči,sam bi raje izbral kaj drugega.
Nevem kaj se folk spravlja na mercedes ej folk to je MERCEDES .
Res je. Na osnovi nekajdnevnega testa dokaj novega modela avtomobila je absolutno nemogoče ugotoviti, kako se določen material obnaša po določenem času. V takšnem primeru bi bil morda najbolj merodajen podaljšan test, kot je npr 100.000 km v Auto Bildu. A vendarle zna “presenetiti” marsikateri že novejši testni avtomobil z nadležnimi črički, škripanjem posameznih komponent, občutljivostjo na praske nohtov, slabo pričvrstitvijo določenih plastičnih delov (nazadnje sem nekaj podobnega doživel pri iztaknjeni plastiki okrog menjalne ročice v Hyundajevem IX35), itd. Kar pa v končni fazi tudi ne ponuja (povsem subjektivno ali pa morda tudi ne) nekega splošnega občutka kakovosti oziroma, kako bi takšna notranjost zgledala po kakšnih 5 letih. Če pa bi določali kakovost le in samo na podlagi znamke avtomobila, potemtakem nikdar ne bi pohvalili interierov npr. tudi novodobnih modelov Kij in Hyundajev (kljub “slabi” a minorni izkušnji v IX35), ki ponujajo precej pozitivne izkušnje!!! A so po drugi strani proizvajalci dražjih produktov, že zaradi same višje cene svojih avtomobilov, definitivno podvrženi “ostrejšemu očesu”. Tako se morda nemalokrat dogodi neupravičena kritika kakšnega prestižnejšega modela Lexusa, kjer njegova notranjost ob PRVEM STIKU deluje precej “plastično”, sedežno usnje bolj sintetično, ipd – a bi se po drugi strani znal izkazati na DOLGI ROK bistveno bolj kvalitetno.
Kakovost oziroma natančnost izdelave in kakovost materijalov sta dve popolnoma različni stvari. Ti govoriš o občutku ki je subjektivna stvar in z njim ne moreš določit kakovost materijala. Dejstvo je da pisci testov določate kakovost na osnovi dotika in znamke avta ne pa na osnovi nekih sprememb na materijalu ( luščenje, zbledelost, razpokanost…..) kar pa je nemogoče saj testirate nove avtomobile. Druga stvar je pa kakovost izdelave notranjosti kjer pa jaz pogrešam da če nekdo ki testira reče da izdelava na določenih mestih šepa da to tudi poslika da vemo za kaj gre.
Se pa strinjam s tvojim zadnjim stavkom.