Ne želi biti Instagram zvezda
Hyundajev križanec nosi ime francoskega mesta Bayonne — domnevnega rojstnega kraja bajoneta — in ni več novinec na naših cestah. Malega križanca kompaktnih mer poznamo že vse od leta 2021, ko je prvič zapeljal med betonske robnike in mestna krožišča. Lani je doživel svojo prvo resnejšo lepotno osvežitev, a tudi po prenovi ostaja zvest osnovni filozofiji: mešanici enostavnosti, uporabnosti ter ravno prav oblikovne avantgardnosti, da pritegne poglede.
Kot i20 na hoduljah s samopodobo Transformerjev je sicer malce zgladil svoje obrazne gube in posodobil digitalne organe, a ni zamenjal identitete. In kaj je novega? Spredaj se razteza široka svetlobna linija, novi LED žarometi pa so tanki kot navihane obrvi gospodičen. Obenem sta malenkostno spremenjena še odbijača, na voljo pa so tudi nova platišča. Futuristično oblikovan križanec, pri katerem boste zaman iskali odprtino za električni priklop (čeprav, roko na srce, deluje kot kakšen novodobni baterijsko-električni model), naj bi nagovarjal predvsem mlajše uporabnike. Tiste, ki si želijo avtomobil modernega videza, a jih polnjenje baterije še vedno spomni na … telefon, ne avto.
Plastični minimalizem – ampak na dober dan
Notranjost Bayona ne skriva, da gre v osnovi za malce bolj nizkocenovnega predstavnika B-SUV segmenta – monotono črna plastika je povsod, a na srečo ni tiste cenene, votle vrste, ki škriplje že ob globokem dihu. Materiali so trdi, ampak ne žaljivi. Kot Ikea mizica. Ergonomija pa preprosta ter brez nepotrebnih zapletov. Vsi gumbi so namreč na pravem mestu, klimatska naprava se upravlja s klasičnimi stikali, zato ni frustracij ali nepotrebnega brskanja po menijih.
Lanskoletna kozmetična prenova je prinesla – podobno kot pri njegovem tehničnem bratu i20 – večji 10,25-palčni zaslon na dotik in prav tako velik digitalni zaslon merilnikov, ki z osveženo grafiko nekoliko poživi sicer zadržano kabino. Po novem sta na voljo tudi brezžično polnjenje ter ambientalna osvetlitev, ki popestri notranjost, seznam opcijske opreme pa je razširjen z izboljšanimi varnostno-asistenčnimi sistemi.
Navkljub kompaktni dolžini 4,18 metra Bayon v notranjosti preseneti s prostornostjo. Zadnja klop je dovolj prostorna za tri odrasle na kratkih razdaljah — tam je celo več kolenskega prostora kot pri razred večji Mazdi CX-30. Prtljažnik pa ponuja več prostora kot Suzukijeva Vitara, a manj kot kamion (beri: 410 litrov). Vsekakor dovolj za vse osnovne opravke, od nakupov do vikend izletov.
Stvari, ki so me nekoliko zmotile, spadajo na področje asistenčnih sistemov: aktivni radarski tempomat še vedno ni na voljo pri ročnem menjalniku, aktivni sistem za nadzor območja mrtvega kota pa je serijski šele pri najdražjem opremskem paketu Impression. Najbolj pa zna živce parati obvezni sistem za nadzor voznikove pozornosti, ki se oglaša s takšno vnemo, kot da bi mu plačevali za število opomnikov. Če bi ga zares vestno upošteval in si ob vsakem opozorilu privoščil kavico, bi do popoldneva verjetno že doživel blag infarkt – ne od utrujenosti, temveč od kofeina.
Vožnja brez iluzij
Čeprav Bayon navzven marsikomu izgleda precej »naelektren«, pa je pod kožo še vedno trdno zasidran v svet notranjega zgorevanja. Namesto električnih agregatov ter baterij najdemo v ponudbi že poznani in preverjen 1,0-litrski trivaljnik, ki (tokrat sicer brez pomoči blagega hibrida) razvije 100 konjskih moči. Gre za dobro poznan pogonski sklop, ki se ga kozmetična prenova ni dotaknila – in to čisto upravičeno.
Iskalcev adrenalina ta motor seveda ne bo spravil v trans, a za mestne opravke in občasne skoke na avtocesto ponuja več kot dovolj. Trivaljnik z zdravo mero navora omogoča tekoče speljevanje in mirno vožnjo brez pretiranega naprezanja. Le priganjanja v rdeče območje ne mara – tam postane glasnejši in manj uglajen. Odkupi se s sila prepričljivo elastičnostjo ter prožnostjo, saj mu tudi daljši avtocestni klanci v 6. prestavi ne predstavljajo težav. Pri tem imaš neprestano nek čuden občutek, da se pod motornim pokrovom skriva kakšen žrebiček več, kot piše v homologaciji.
Menjalnik je solidno natančen, le prehod iz prve v drugo prestavo zna včasih delovati, kot bi se moral najprej dvakrat globoko nadihati. Pospeški so zmerni (dobrih 11 sekund do stotice), a bo večini kupcev bolj pomembno to, da poraba ostane realno pod šestimi litri. Za volanom Bayon ne ustvarja lažnih pričakovanj, a zna presenetiti s svojo lahkotno in odzivno vožnjo po mestnih ulicah. Križanec brez drame, torej.
Racionalnost v svetu digitalnega hrupa
Hyundai Bayon ni avtomobil, ki bi ga izbrali iz čiste strasti. Gre za tiste vrste vozilo, ki ga izbereš, ko hočeš nekaj, kar ti ne bo žrlo živcev, pilo olja ali tanjšalo denarnice. Ni najlepši, ni najhitrejši, ni najbolj kul, a vseeno navduši s svojo preprostostjo ter zanesljivim značajem.
S ceno, ki še ni dosegla točke, ko se začneš spraševati o smislu križancev, Bayon ponuja preprost, a dobro sestavljen paket zdrave pameti za dobrih 20 tisočakov. Ter meče rokavco v obraz prenekateremu bližnjemu konkurentu.
V svetu, kjer pogosto prevladujeta digitalni hrup in nepotrebna zapletenost, Hyundai Bayon izstopa kot glas razuma. Drži se preverjenih vrednot – praktičnosti, enostavnosti in funkcionalnosti – vsega tistega, kar danes pogosto izgine v megli velikih zaslonov na dotik in marketinških sloganov o »digitalizirani vozni izkušnji«.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen