Pet vrat, ista melodija
Če vam je trivratni Mini všeč, a potrebujete nekaj več prostora za otroke in domače živali, ki nimajo ravno dimenzij angleškega mastifa, potem je 5-vratna različica lahko prava rešitev. Resda je tisti pravi originalni Mini zgolj trivratni, a pri nemško-angleškem proizvajalcu so že davno doumeli, da potrebujejo v svoji ponudbi tudi malce bolj praktično verzijo. »Z več prostora za drznejše načrte, ki lahko udobno sprejme do štiri potnike,« opišejo ciljno publiko pri legendarni znamki. Minijevega večjega bratca z dodatnim parom vrat sicer poznamo že vse od leta 2014 dalje (tretja generacija), zato ne čudi, da se je znašel v ponudbi tudi v aktualni izvedbi (koda modela: F65), ki dodobra sledi novi oblikovalski filozofiji Charismatic Simplicity.
Petvratna verzija naj bi ponudila udobje velikega mestnega avtomobila, brez da bi izgubil osnovno vodilo Minija – zabavo v vožnji, neulovljiv šarm ter brezčasno oblikovanje, ki bo v trendu še dolgo po tem, ko bodo križanci že stvar arhivov. Novi Mini Cooper z uradno oznako »5 Door« je tako za 17,2 cm daljši od trivratne različice, obenem pa se lahko pohvali z 72 mm daljšim medosjem. Resda znotraj še vedno ne smete pričakovati čudeža, a je zdaj dovolj prostoren, da lahko zadaj sedijo tudi odrasli – čeprav morda s koleni nekoliko bližje ušesom, kot bi si to želeli. Prtljažnik z 278 litri prostornine bi moral zadoščati za krajše vikend izlete, nikakor pa ne za selitve.
Malce bolj adrenalinsko nastrojeni vozniki, ki bodo pri petvratni različici zaman iskali popoprano John Cooper Works izvedenko z 231 »konji«, se bodo morali zadovoljili zgolj z opcijskim vizualnim paketom JCW Trim – vsaj na pogled boste tako delovali, kot da ste pravkar pripeljali s testne steze v Goodwoodu. Paket, ki črpa navdih iz sveta motošporta, prinaša tako zunaj kot znotraj precej športno nastrojene dodatke – od agresivnejših odbijačev, aerodinamičnih poudarkov in večjih platišč do športnih sedežev, usnjenega volana iz perforiranega usnja Vescin ter kontrastnih šivov. Rezultat? Mini, ki že na daleč sporoča: »Ne igrajte se z mano!«.
Duh JCW
Čeprav pri petvratni različici ne brni najbolj zmogljiva motorizacija z oznako John Cooper Works, bi morala rekreativne vozniške puriste brez težav zadovoljiti že različica Cooper S. Pod motornim pokrovom se namreč nahaja 2-litrski štirivaljni turbobencinski agregat, ki razvije zelo zdravih 204 »konjev« moči in 300 Nm navora, kar je povsem dovolj, da zna mali ulični razgrajač pokazati svoje zobe, ko je to najbolj potrebno. Zgolj za občutek: nekdanji »čistokrvni« JCW iz druge generacije Minijevega malčka je iz 1.6-litrskega motorja iztisnil zgolj 7 konjev več.
6,8-sekundni pospešek od mirovanja do stotice morda ne bo stresel planetarnega sistema v teh naelektrenih časih, ko je skorajda že vsak kitajski predstavnik urnejši. A je vseeno dovolj hiter, da vam bo (ob vklopu funkcije Boost preko leve obvolanske ročice) narisal podoben nasmeh na usta kot Donaldu pogled na 400 milijonov dolarjev vredno darilo katarske kraljeve družine. Sedemstopenjski Steptronic menjalnik z dvojno sklopko sicer zelo dobro sodeluje z motorjem, a ga je vseeno bolje preklopiti v športni način. Ob vklopu voznega režima Go-Kart računalnik samodejno dodaja vmesni plin pri prestavljanju navzdol, a zna biti včasih tudi malce bolj grob – s pridihom cukanja pri prestavljanju navzgor.
A tista prava draž malega Minija se razkrije šele tedaj, ko pokaže, kako zna vso to moč in živahnost prenesti na cesto. In vsaj v tem elementu si zaslužijo angleški … pardon … nemški inženirji priznanje za življenjsko delo. Še posebej zato, ker je pri vsaki novi Minijevi generaciji narejen tolikšen napredek, da vozniška izkušnja postane še bolj izpopolnjena, doživeta in predvsem – kar je še najbolj pomembno – zabavna.
Izjemno uravnoteženo podvozje se namreč ponaša z ravno pravim razmerjem med dinamiko in udobjem. To pomeni, da je podvozje nastavljeno čvrsto, a ne pretrdo, kar pripomore, da občutiš vsak ovinek, a te cestne neravnine ne pretresejo preveč in ne pokvarijo užitka. Volan je obenem izjemno direkten in komunikativen, zaradi česar imaš občutek, da se Mini v vsak ovinek zažre podobno kot veseli podnajemnik med police v Ikei. Za kakršenkoli občutek podkrmarjenja pa je ob tem potrebno kar precej pretiravati in iskati meje v eni izmed najstarejših akademskih disciplin, ki med drugim preučuje tudi gibanje snovi v prostoru in času.
Zgolj kot zanimivost: na projicirnem zaslonu se vam na kakšnem serpentinastem odseku ceste samodejno prikaže grafika prihajajočega ovinka, ki vas – skoraj kot v računalniški igrici – z barvami pripravi na ostrino zavoja.
Če ti je dolgčas, še nisi vozil Minija
Naj bo trivratni ali petvratni, Mini je še vedno eden najbolj zabavnih avtomobilov na trgu. Na to kaže že s svojo sila igrivo notranjostjo, kjer najprej pade v oči ogromen osrednji digitalni zaslon, ki nehote spominja na vesoljsko ladjo iz kakšne britanske znanstveno-fantastične serije iz 70-ih let prejšnjega stoletja. Okej, le s podatki je malce preveč založen, zaradi česar se znaš pri iskanju kakšne funkcije tudi izgubiti. A nič ne de.
Kombinacija retro elementov in modernih tehnologij je ravno prav simpatična, zato ne zmoti, da so posamezni plastični deli precej manj imenitni kot se to spodobi od znamke, ki sili v premijski razred. Še posebej, če vemo, da je tokratni testni malček stal več kot 45 tisočakov!
A vendarle bo Mini vedno našel svoj krog kupcev, saj je s svojo unikatno kombinacijo sloga, karizme in voznih užitkov še vedno eden redkih tovrstnih malčkov na trgu. Če ne celo edini.
Mini vsekakor ostaja tudi v teh športno uporabnih časih mali mestni upornik. Ter tako kot dober rock’n’roll nikoli ne gre iz mode.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen