Pričujoči kratek test se nanaša na vozilo 530iA, katerega sem imel priložnost na kratko testirat takoj ob prihodu na naš trg.
Za začetek sem s pomočjo kolega opravil strokovni test kakovosti plastike v BMW petki.
Test se sestavlja iz tega, da s prstom pritisnete na plastiko in na ta način ugotovite iz kakšnega materiala je narejena in tudi kako kvalitetno je vpeta. Za izvedbo tega testa je potrebno imeti zelo razvite blazinice na koncu prstov in pa seveda veliko izkušenj s takšnim načinom preverjanja kakovosti; lahko zatrdim, da jih dotična oseba, ki je testirala kakovost plastike vsekakor ima, saj se je prvi takšen strokovni test izvedel že kar nekaj let nazaj (cca 8 let). S ponosom pa si upam trditi, da je začetnik in utemeljitelj takšnega preizkušanja moja malenkost.
Test je pokazal, da je sicer sama sestava plastike in vpetost le te zadovoljiva, ampak je celotna kakovost plastike neprimerna za takšen avto. Zakaj? Zato ker je trda kot kamen, namesto da bi blazinicam prstov naklonila ugodno amortizacijo pritiska z mehkobo le te občutijo zgolj trdoto.
Sedaj pa še malce več o samem avtomobilu.
Oblika: po dolgem času je spet nastal BMW, ki s svojo obliko vzbuja občudovanje in opaženost in hkrati na daleč oznanja, da je BMW. Po debelušni trojki (E46) in prejšnji petki (E39), ki je s svojimi linijami bolj nakazovala na kakšno azijsko poreklo (razen sprednjih luči) ter ''vesoljski'' sedmici, je spet ugledal luč sveta avtomobil, ki s svojo obliko naravnost privlači poglede in na daleč jasno oznanja svojo pripadnost in tehnično dovršenost.
In ko s takšnim navdušenjem sedete v avtomobil doživite ................................razočaranje; namesto da bi vas pričakala v notranjosti armaturka ob kateri bi ostali brez sape (to bi moral biti edini možen občutek glede na ceno takšnega konjička), se mirno in brez očaranja usedete na usnjen sedež, ki je poljubno nastavljiv; lahko nastavljate ledveni del, sprednji del sedeža, naklon celotnega sedeža, vzglavnik; seveda vse električno; odvisno od počutja, si lahko vključite ogrevanje ali hlajenje le tega; da pa vas ne bi zagrabilo v hrbet (čeprav je malo verjetno, kajti čisto vsak si lahko najde optimalen položaj na sedežu) si lahko privoščite tudi masažo. Ampak pozor: izgovor, da je v sedežu lepše kot v postelji, pri policiji ne bo relevanten, ko ji boste poskušali razložiti, zakaj ste zaspali za volanom in povzročili prometno nesrečo. Sedež si torej zasluži odliko, čeprav je potrebno za vse zgoraj omenjene dobrote mastno doplačati. Tukaj bi omenil še volan, ki se lepo spusti, ko se usedete na sedež in tako omogoči bolj udoben vstop; izredno koristno za tiste z bolj razvitimi ''trebušnimi mišicami'' in tehnično zanimivo za vse ostale.
No, pa da se vrnemo k notranjosti in razočaranju; sprašujete zakaj razočaranje?
Zato ker bi človek pričakoval, da ko se usede v avtomobil za 80.000 EUR, bo lahko le navdušen; žal pa je armaturna plošča narejena iz izrazito čistih liniji, z zelo malo gumbi (le za uravnavanje sedežev in za klimatsko napravo); skratka v umetnosti bi rekli moderno prečiščeno oz. minimalizem; škoda, da nisem pripadnik moderne; človek bi le pričakoval, da bo dobil nekaj več, nekaj kar bi ga impresioniralo, kar bi potrjevalo, da denarja, ki ga je vložil v ta avtomobil ni vrgel proč; skratka vse preveč pusto; sicer odlično oblikovano v skladu s čistočo linij, ampak nekaj manjka. Ergonomija je seveda perfektna.
Zasluga za to, da ni nikjer več obilice gumbov gre predvsem sistemu iDrive, ki prikazuje prikaz informacij na barvnem zaslonu; odlikuje ga enostavnost in hitra učljivost; izredno za direktorje uspešnega podjetja, ki nimajo časa za spoznavanje z ''neumnostmi'', ampak občutno nezadovoljivo za tehnofile, ki obstanejo z dolgim nosom, ko ugotovijo, da v bistvu ni nič pametnega gor; oz. da ne bo potrebno vzeti debelih navodil v roke, da bi razumeli vse funkcije, ki jih avtomobil in iDrive nudita; hm, sijoče oči, ki so naznanjale začetno pričakovanje novih elektronskih igračk, se umaknejo ponižno sklonjeni glavi, ki naznanjuje, da si bo potrebno omisliti kakšno drugo elektronsko igračko, s katero bi si zapolnili redke luknje prostega časa.
Pa pojdimo k podvozju in legi na cesti; v bistvu nimam kaj dosti za opisat, razen da je podvozje vrhunsko; to pove vse.
Motor: vrstni šestvaljnik, ki od sebe da 231 KM se v tem avtomobilu ne počuti ravno najbolje; vem, da je perverzno takšno razmišljanje, ampak ko pritisneš na plin, se ne zgodi nič; nikakršnega sunka, nič; no, pogled na merilnik hitrosti te strezni, saj si že precej presegel omejitve hitrosti, ki veljajo pri nas. Kje so dobri stari časi, ko si hitrost in pospeške tudi čutil in te je po hrbtu spreletel tisti čaroben občutek. Motor je sicer odličen (težava je poraba, ki se je gibala cca 14.5 l/100km, ampak verjamemo, da se jo da tudi spustiti na 10l/100km ob umirjeni vožnji; čeprav za umirjeno vožnjo je morda bolj primerna Hyundai Sonata, pa še vedno ostane za kakšen vikend na Dolenjskem ali Primorskem. Druga težava (bolj razvajenost) pa je zvok motorja ob priganjanju; le temu se motor ne upira, ampak zvok motorja je pa kot (hmmmm, ne vem kako bi izrazil) zvok motorja; le kje je tisto šelestenje in basovski zvok, ki ga dajejo od sebe konkurenčni V6 motorji; hja, si nastaviš radio malce bolj na glas in je zadeva rešena; alternative je, da voziš v normalnem programu, saj tako menjalnik prestavlja v nižjih, neslišnih vrtljajih.
Menjalnik: šeststopenjsi avtomatski menjalnik deluje tekoče, čeprav v sport programu prestavlja občutno prepozno in prepočasi; prepočasi prestavlja tudi ob ročnem pretikanju. Prepočasi je mišljeno za dinamično vožnjo; drugače v celoti zadovolji; čeprav se človek vpraša, ali je možno takšen avtomobil voziti drugače kot dinamično; to bi bilo, kot bi formulo 1 uporabljali za vsakdanjo vožnjo v službo v največji gneči, ko je hitrost gibanja vozil cca 20 km/h; a se samo meni zdi, da bi bil to zločin?
Vsekakor ta avtomobil ni namenjen prehitevanju kolone avtomobilov na magistralni cesti; preden kombinacija motorja in avtomatskega menjalnika dosežeta zadovoljiv pospešek za prehitevanje enega avtomobila na kratki ravnici, je te ravnice že skoraj konec; za takšno početje potrebujete nekaj manjšega in bolj poskočnega, morda M3, če smo že pri Bavarcih.
No, sedaj pa še nekaj, kar bo morda dvignilo sklonjeno glavo tehnofilom; če se odločimo, da nam je vožnja s tem avtomobilom le malenkost preveč dolgočasna potem lahko izključimo vse elektronske igračke, ki pripomorejo k varnejši vožnji. Namreč ravno zaradi te elektornike je vožnja izgubila tisti prvinski užitek ter se vse skupaj zdi nekoliko sterilno. Za primerjavo lahko vzamemo Jumbo jet in jadralno letalo. Obe sta letali, vendar je občutek v vožnji bistveno različen.
In res bi bilo škoda, da bi v takšnem avtomobilu, katerega podvozje deluje brezhibno, pustili elektroniki, da nam krajša užitke. Začne se zabava; seveda si lahko vnaprej pripravite šopek bankovcev oz. bolje rečeno platinasto kreditno kartico, da boste nabavili nove gume, kajti ob uživanju se zna profil zelo hitro zmajšati pod zakonsko dovoljeno mejo. Naj pa zapišem, da je odlična točka tega avtomobila tudi PDC, ki te grafično in slikovno opozarja na to, kje so ovire in sicer tako spredaj, zadaj kot tudi ob strani (morda bi lahko tisto mejo, ko se preklopi na rdečo barvo prestavili nekoliko bližje avtomobilu), hkrati pa tudi pazi na to, da se ne bi ob prestavljanju zadka pri izključenih ostalih sistemih, slučajno nastavila na pot kakšna ograja; v primeru, da PDC zazna oviro namreč zmanjša zalogo moči, da ne bi zadek avtomobila nenamerno preoblikovali. Odlično.
Še en subjektiven občutek (tako kakor tudi vse zgoraj napisano ): v petki je vsekakor občutna določena stopnja utesnejenosti: ko si namreč nastaviš prednji sedež optimalno, in pogledaš npr. na desno, če si na sovozniškem sedežu, vidiš stebriček; khm, a je slučajno petka majhen avto?
Še zanimivost; v primeru, da potrebujete kakšen cent, vam vsekakor svetujem, da se usedete na sovozniški sedež in pritisnete gumbek za pomik sedeža naprej; hitro boste namreč imeli polomljene noge, saj sedež zelo pritisne noge k armaturni plošči in ga nič ne zanima, da se vaše noge že lomijo; potem potrebujete le še dobrega odvetnika in z malo sreče boste imeli avtomobil plačan. Pričujoči avtor tega sicer rajši ni preizkusil, saj nima časa se ubadat še s sodišči; pa tudi občutek, ko ti sedež pritiska kolena ob armaturko ni ravno ''uživaški''; testirano s prve roke.
Še cena: dotični avtomobilček stane osnovni model cca 45.000 EUR, konkretni avtomobil, ki je bil testiran stane cca 80.000 EUR. A se še komu kolca?
Lahko rečem, da je petka odličen avtomobil (verjetno najboljši v svojem razredu), ampak cena je ''rahlo'' pretirana, poleg tega ga v osnovni ponudbi dobite čisto oskubljenega in morate za vse dobrote doplačati; no ja, saj žena itak ne potrebuje Compacta, naj kar peš hodi; bi morda ravno zneslo za vso dodatno opremo.
Aja, še to: v primeru, da radi tovorite s seboj kup lističev in drobnarij, potem rajši kupite drugi avtomobil, kajti ta ima le dva predalčka in pa predal pred sovoznikom.
Tako, to bi bilo ''na kratko'' vse; vse kar sem napisal so sicer subjektivni vtisi, vendar upam, da je napisano vsaj s kančkom objektivnosti; resda sem se osredotočil bolj na negativne stvari, ampak te ti pač padejo v oko, sploh pri avtomobilu za katerega zahtevajo takšno vsoto. V glavnem; o vsem kar nisem pisal, lahko sklepate da je odlično. Sem pač deloval po načelu, da dobrih stvari ne opazimo, o slabih pa pišemo in jih oznanjamo čez devet gora in jezer.
