Fiat idea 1.4 16V, honda jazz 1.4, mitsubishi colt 1.3 16V, opel meriva 1.4 16V, renault modus 1.4 16V, smart forfour 1.5 16VSob 18.12.2004
Mali enoprostorci. Tržna niša, ki naj bi ji uspelo privabiti vsaj toliko kupcev, kot jih kompaktni enoprostorci. Vsi skupaj so derivat limuzinskih kombijev, kakor smo nekdaj imenovali po avtomobilskem okusu prirejena vozila za sedem (ali celo osem) potnikov. Z zmanjševanjem velikosti se seveda krči tudi prostornost. V vseh primerjanih malih enoprostorcih se bodo dobro počutili štirje, peti bo že odveč. S prtljago pa tako in tako ne gre pretiravati. Ali med šestimi modeli, ki smo jih imeli na primerjalnem testu, kateri posebej izstopa?
Odločitev za malega enoprostorca je predvsem modna, šele na drugem mestu je racionalnost, se zdi. Če o njej pri večinoma manj kot štiri metre dolgih in sploh ne poceni avtomobilih še lahko govorimo. No, vseeno poskusimo: če se bosta v glavnem vozila samo dva, bosta zadovoljna z okretnostjo v mestu in s prostorom za prtljago. A spet ne v vseh avtomobilih enako. Najdaljša dva, fiat idea in opel meriva, dodatne centimetre dobro prenašata v notranjost. Tako je v fiatu največ prostora za rame voznika in sopotnika spredaj, meriva pa se, tudi zaradi inovativnega podiranja zadnjih sedežev, postavi z največjo uporabno dolžino prtljažnega dela. Zanimivo, da renault modus, ki je med najkrajšimi, zaradi bolj nazaj potisnjenega drugega stebrička ponuja največ ramenskega prostora zadaj sedečim. Drugi imajo namreč stebriček ravno v širini ramen.
Nekakšna črna ovca v tokratni primerjavi je smart forfour. Avtomobil je zgrajen na isti osnovi kot mitsubishi colt, je igrivo oblikovan, a drugače kot pri japonskem bratrancu je njegova prilagodljivost bolj omejena. Zadnja klop se sicer zloži, a ne po delih, tako da se, v primeru, ko peljete le tri potnike, ne smete nadejati večjega prtljažnika. Tekmeci so tu boljši, vsi omogočajo podiranje le dela zadnje klopi.
Odprtine prtljažnika je v najožjem delu največ pri fiatu idei, najmanj pa pri hondi jazz, opozoriti velja na posebno obliko prtljažnika pri coltu in smartu, saj je zgoraj bistveno ožji kot spodaj. Najvišje boste prtljago nalagali pri idei in smartu, le pri merivi pa je dno prtljažnika povsem poravnano z odbijačem. Vsi drugi imajo v notranjosti med 10 in 20 centimetrov globoko luknjo – podobna je tudi pri merivi, a pod dnom. Razlike so še pri višini odprtih vrat prtljažnika. Visokorasli se izogibajte predvsem mitsubishija colta, smarta fourfora in renaulta modusa, saj je pri njih do roba vrat oziroma ključavnice manj kot 180 cm. Najboljša je tu opel meriva, s 190 cm prostora med tlemi in prvo oviro na vratih.
Za potnike zadaj (mimogrede: odprtina zadnjih vrat je pri coltu, smartu in modusu zoprno ozka) je najbolj uporabna odstranitev ali potopitev srednjega sedeža (ta je v prav vseh avtomobilih vidno in občutno ožji, še najmanj pri merivi), to omogočata opel meriva in renault modus, saj v tem primeru dva sedita razkošno: tako pri merivi kot pri modusu je mogoče preostala sedeža pomakniti še bolj proti zadku avtomobila. Druga konkurenca tu zaostaja, saj se opira na »avtomobilsko« spreminjanje zadnje klopi v tretjinskem razmerju.
Imajo pa vsi avtomobili, razen honde jazz, vzdolžno pomično zadnjo klop, kar omogoča hitro povečanje prostornine prtljažnika na vrednost, bolj znano iz nižjega srednjega razreda. Tu se seveda poraja vprašanje, kaj storiti z delom, ki ga tako »odpremo«. Rešitve se ne zdijo najbolj posrečene: modus in idea imata nič kaj ugleden platnen podaljšek trde police, smart v serijski opremi sploh nima police, pri coltu je trdna, a brez možnosti podaljšanja, enako je pri merivi. Edini avtomobil, pri katerem prtljažnik prekriva mehak rolo, je honda jazz, le pri mitsubishiju coltu pa zadnjo klop v dveh delih lahko vzamete iz avtomobila. Jazz in meriva se ponašata z možnostjo potopitve zadnje klopi, v drugih jo bolj ali manj uporabno zložite – tu izpostavljamo neugodno štrleče ogrodje pri modusu, le malo bolje je pri smartu.
Praktično v nobenem od primerjanih modelov se spredaj ne boste počutili utesnjene, tudi obdelava armaturne plošče in uporabljeni materiali so bližje nižjemu srednjemu razredu kot nižjemu. Nekoliko slabša se zdi plastika v fiatu idei, a to morda najbolj zaradi neposrečene rešitve odpiranja predalov na armaturni plošči, ki razkrije vso slabost trde plastike. Ravno nasprotno so pri Renaultu v modusu videz sprednjega dela dobro popestrili z barvno sredinsko konzolo. Nasploh se zdi modus znotraj najbolj igriv, je pa res, da sredinsko postavljeni digitalni merilniki marsikomu ne bodo ustrezali, saj je na majhnem prostoru kar preveč slabo ločenih informacij. Teh je sicer najmanj pri coltu, smartu in jazzu, kjer manjka kazalec temperature motorja – le modra lučka opozarja, ko je motor hladen.
Armaturna plošča je najbolj nenavadna, a privlačna v smartu, kjer ima namesto enobarvne plastike barvno popestren rob, dosti ne zaostajata niti modusova in coltova notranjost, ki se ponaša še s ponoči in nasploh v temi zelo dobrodošlo posebnostjo: prijetno in nič motečo medlo modro razsvetljavo prostora okrog sredinske konzole. Škoda, da dober občutek pokvari neugleden zaslon na sredini armaturne plošče, ki sodi v sredino osemdesetih let prejšnjega stoletja. Honda jazz, na drugi strani, je po prenovitvi edinstvena po serijsko vgrajeni samodejni klimatski napravi in radijskem sprejemniku, ki nadpovprečno izstopata na sredinski konzoli, a sta zato tudi preprosto upravljiva.
Odlagalni prostorčki so v teh avtomobilih nekaj samo po sebi umevnega (in večinoma iz trde plastike), tu najbolj izstopata renault modus s presenetljivo velikim predalom pred sopotnikom in predaloma pod voznikovimi in sovoznikovimi nogami ter fiat idea, ki se postavlja s predaloma na armaturni plošči. Honda jazz ima edina predal med sprednjima sedežema in v stropu. Drugi so nekako povprečni, omenimo pa posebno in uporabno naslonjalo za roke na zadnjih sedežih pri merivi, ki skriva globok predal in dva prostora za pločevinke. Teh prostorov je nasploh povsod dovolj, pričakovali pa bi kakšno vtičnico več, še zlasti v prtljažnem prostoru, kjer se z njo ponaša le mitsubishi colt, in na zadnji klopi, kjer jo imata fiat idea in opel meriva.
Z 1,4-litrskim motorjem nobeden od primerjanih avtomobilov ni dirkač. To seveda ne pomeni, da z njim ne boste mogli na daljšo pot po avtocesti, vendar tam prav vsem poraba naraste tudi čez devet litrov vsakih 100 kilometrov. Le nekaj nad največjo dovoljeno hitrostjo je pri večini konec zveznega pospeševanja, kar se pozna zlasti med vožnjo v hrib. Tu izstopa smart forfour, ki ima 1,5-litrski motor in je zaradi manjše teže tudi najbolj eksploziven, nekaj več pospeška boste čutili še pri hondi jazz in renaultu modusu, pri katerih se zdi, da lahko nekaj dlje voziš navkreber v višji prestavi, prav dosti ne zaostaja colt z 1,3-litrskim, a po moči in navoru zelo konkurenčnim motorjem.
Pri višjih hitrostih je najbolj mlačen merivin motor, ki pa, nasprotno, daje največji občutek dinamičnosti v mestu. V takšnem okolju se vsi primerjani avtomobili tudi najbolje znajdejo, radi imajo še nezahtevne vožnje po podeželskih glavnih cestah. Pri višjih vrtljajih postanejo moteče glasni, tu večjih razlik med njimi nismo ugotovili. Tudi po porabi so v praksi dokaj podobni, izstopa najbolj žejni smart z osmimi litri na 100 kilometrov, sicer se povprečna poraba giblje med 7 in 7,5 litra na 100 kilometrov. Najbližje spodnji meji je opel meriva.
Dinamika vožnje je povezana z višino malih enoprostorcev, tako da je tu spet najboljši smart forfour, pri katerem pa je tudi vzmetenje nastavljeno najbolj trdo, zato je manj primeren za mirno družinsko vožnjo. Mitsubishi colt se zdi optimalnejši, oba bratranca ponujata vozniku tudi največ informacij o tem, kaj se dogaja na cesti. Po občutku sledi honda jazz, medtem ko bi pri preostalih treh primerjanih avtomobilih pričakovali bolj odziven volan, še najboljši je renault modus, idea in meriva pa sta nekako skupaj. Meriva je nasploh najmanj primerna za hitro vožnjo skozi ovinke, saj se izrazito nagiba. Renault modus se izkaže na lepih delih cest, po grbinah pa njegovo podvozje vseskozi skače, kar utegne biti v ovinku hudo zoprno. Sedeži pri fiatu idei dajejo najmanj bočne opore, tu se spet najbolj izkažejo smart, honda in mitsubishi.
Skupnega zmagovalca smo morali določiti s točkovanjem, kar pa ne pomeni, da je ta model tudi absolutno najboljši. Pravzaprav v vsaj eni lastnosti izstopa vsak od primerjanih avtomobilov, zato je težko reči, da katerega ne izbrati. Najprej se morate vprašati, kaj sploh hočete od njih. Modusa bodo zagotovo kupili tisti, ki jim je veliko do igrivosti, smarta bodo domov zapeljali oni, ki želijo biti nekaj posebnega, a hkrati uživati v vožnji in se ne menijo za ceno, meriva je kot pisana na kožo resnejšim voznikom, ki se ne spuščajo v tvegane manevre, honda bo zadovoljila dinamične voznike, fiata si bodo privoščili tisti, ki potrebujejo nekaj več prostora in lahko zamižijo ob slabšem videzu plastike, medtem ko se zdi najbolj uravnotežen mitsubishi colt – je pa res, da ni med največjimi.
Morda bo odločilna dodatna oprema, pri kateri prednjači meriva (žal je vanjo serijsko malo vgrajenega), na drugi strani pa ne smete biti preveč izbirčni pri jazzu in fourforju ter še najmanj pri coltu. Mi smo se zadeve lotili matematično, vi se boste bolj racionalno. Racionalno? Mar ne bodo že tako odločila čustva, ki bodo vašo pozornost z »dolgočasnih« avtomobilov nižjega srednjega razreda preusmerila na oblikovno zanimivejše (in vsaj včasih tudi uporabnejše), a nič kaj dosti cenejše male enoprostorce?

Honda jazz 1.4i-DSI LSSob 22.01.2005
Na lanskem avtomobilskem salonu v Parizu so pri Hondi predstavili prenovljeni model jazz, ki poleg oblikovnih sprememb in bogatejše serijske opreme prinaša še nekaj napredka pri uporabnosti.
Hondini snovalci so avtomobilu namenili veliko dobrot, med drugim dobro delujočo samodejno (!) klimatsko napravo, progresivno delujoč volanski servoojačevalnik, zavorni dodatek ABS z elektronsko porazdelitvijo zavorne sile (EBD), samozatezna varnostna pasova, gretje zunanjih ogledal in indikator temperature okolice. Ob tem naj omenim še izjemno končno obdelavo in nadpovprečno kakovost sestavnih delov v kabini, zadovoljivo prostornost na prednjih sedežih, ergonomsko dodelan voznikov prostor in vrsto uporabnih žepov ter predalov (tudi v stropu). Testno vozilo je imelo še naslon za roko med prednjima sedežema (40.479 tolarjev), mrežo v prtljažniku (11.156 tolarjev) in kovinsko karoserijsko barvo (80.000 tolarjev), zato znaša maloprodajna cena 3.321.635 tolarjev.
V jazzu me je najbolj navdušil vtis ličnosti in kakovosti, ki ga v avtomobilu tega cenovnega razreda nisem pričakoval, saj so tudi sedežne obloge in plastika armaturne plošče na otip ter pogled odlične kakovosti. Tu gre Hondi vsa hvala. Kratka prestavna ročica razveseli z natančnimi gibi, po višini nastavljiv volanski obroč je ravno prav velik in zadebeljen, gumbi ter stikala na samosvoje oblikovani sredinski konzoli so preprosti za uporabo. Če upoštevam še dobro lego na cesti, ki bo povšeči tudi dinamičnim voznikom, k udobju naravnano podvozje in dobro preglednost, potem bi bil lahko to avtomobilček presežnikov.
Pa ni povsem. Nekaj manj odličen je volan, ki se pri zavijanju (pre)počasi vrne v osnovni položaj in je tudi preveč posreden, kar bo neprijetno zlasti pri zavijanju v križiščih. Ozvočenje sicer kakovostnega avtoradia je bolj povprečno (nima globine zvoka), pri večjih hitrostih, ko vetrni piš okoli avtomobila in motorni trušč pretirano prodreta v kabino, ga je zato bolje kar izključiti. Sicer ste v kabini deležni kakofonije zvokov, ki vam že po nekaj kilometrih načne počutje.
Zadnja klop, ki jo je resda mogoče pogrezniti (zložiti), ni vzdolžno pomična kot pri večini tekmecev, ji pa lahko podrete asimetrično široka naslona, če želite prepeljati kak daljši tovor. Prtljažnik zato pusti mešane občutke. Njegovih 380 litrov osnovne prostornine je zaradi skromne odprtine le pogojno uporabnih za kaj več kot za mestne nakupe, je pa izdatno povečljiv (do 1323 litrov), dno je dovolj blizu tlom in prtljažna vrata se odpirajo visoko.
Hondi jazz namenjajo bencinska motorja z gibno prostornino 1246 in 1339 kubikov, ki nista zadnji krik tehnike, sta pa opremljena z dvema svečicama na valj (DSI), z odmično gredjo v glavi ter s po dvema ventiloma na valj. Večji stroj zmore največji navor 119 Nm pri 2800 in moč 61 kW (83 KM) pri 5700 vrtljajih v minuti, v navezi z ročnim petstopenjskim menjalnikom pa avtomobil z mesta do 100 km/h požene v 12,9 sekunde in do največje hitrosti 170 km/h. Če od njega ne boste zahtevali preveč, bo porabil od pet do šest litrov bencina na 100 prevoženih kilometrov, sicer še kakšen liter več in takrat bo tudi moteče glasen, tako da ga res nima smisla priganjati.
Hondin jazz med primerljivimi avtomobili ni čisto v vrhu, je pa domiselno oblikovan, dobro opremljen in tako natančno izdelan, da o njem vsekakor velja razmisliti.

Honda jazz 1.4i CVT
Sob 03.04.2004
To je avtomobil, ki se ne da stisniti v kalup katerega od znanih razredov. Mestni malček? Zagotovo. Enoprostorec? No, ja, prilagodljivosti mu res ne manjka. Karavan? Če vi tako mislite. Honda jazz je lahko vse našteto, lahko pa je samo – jazz. Zdaj kupce, ki se veliko vozijo po mestu in jim življenje greni nenehno poseganje po prestavni ročici, vabi z brezstopenjskim menjalnikom CVT.
Tovrstni menjalniki se počasi uveljavljajo tudi v avtomobilih, čeprav njihovo manj zapleteno izvedbo dobro poznajo vsi skuteristi. V osnovi gre za nenehno spreminjajoče se prestavno razmerje, pri čemer jermen oziroma pri močnejših motorjih veriga potuje po nasproti ležečih in nasproti obrnjenih stožcih. Tako se med dodajanjem plina navor spreminja glede na hitrost vozila.
Čeprav govorimo o brezstopenjskem menjalniku, se izdelovalci odločajo za rešitev, da voznik lahko samodejno »prestavlja«, torej hitro spremeni trenutno razmerje. V hondi jazz je na voljo sedem različnih prestavnih razmerij, za dirkaško počutje poskrbita tipki na volanskem obroču.
V praksi je ročno prestavljanje le za šminko, saj tudi ob močnejšem pritisku na plin avtomobil res hitro pospeši in zniža prestavno razmerje, pri čemer je, v nasprotju z običajnimi samodejnimi menjalniki, ta sprememba praktično neobčutna. Edino, kar lahko zmoti tovrstnega menjalnika nevajeno uho, je dobesedno tuljenje motorja, zdi se, kot da bi sklopka nenehno drsela. No, ob običajni vožnji brez hitrih manevrov je motor lepo tih, vožnja pa mirna, mehka.
K temu veliko pripomore tudi 1,4-litrski bencinski motor. Ponaša se sicer z le eno odmično gredjo in po dvema ventiloma na valj, na drugi strani pa s tehnologijo i-DSI (dual and sequential ignition), ki v ta razred prinaša po dve svečki nad vsakim valjem, ki se prižigata z zamikom: prva je postavljena blizu sesalnega ventila in se zaiskri nekaj prej kot običajna svečka, druga pa je blizu izpušnega ventila, njena iskra se sproži nekoliko pozneje kot običajna.
Takšna kombinacija omogoča zvezno pospeševanje, ne glede na število vrtljajev, motor se rad zavrti tudi čez 6000 vrtljajev, a je povsem spodobno zmogljiv že v spodnjem območju. V primerjavi z jazzom, ki ima običajni petstopenjski ročni menjalnik, je pospešek ostal enak (12 sekund od 0 do 100 km/h), poraba je s 5,8 litra v mešanem ciklu višja za 0,3 litra, najslabše se jazz CVT izkaže pri končni hitrosti, ki je s 160 km/h za 10 km/h nižja kot pri enako motorizirani izvedbi z ročnim menjalnikom.
Preden začnete tuhtati, kje v Sloveniji sploh lahko voziš s 160 km/h, ne da bi kršil predpise, naj omenim, da je ta podatek povezan predvsem s porabo goriva. Med vožnjo po avtocesti z dovoljenimi 130 km/h jazz pogoltne prek osem litrov na vsakih 100 prevoženih kilometrov, kar kaže tudi vgrajeni merilnik povprečne porabe.
Sam avtomobil še naprej ostaja edinstven v razredu. Z dolžino dobrih 3,8 metra je okreten in pregleden, nekoliko nagaja le močan sprednji stebriček. V serijski opremi je praktično vse, kar pritiče razredu, tudi ABS, ročna klimatska naprava, radijski sprejemnik, morda bi si zaželel še kakšno zračno varnostno blazino ob strani (vgrajeni sta čelni) in električni pomik zadnjih stekel. Znotraj je jazz nekaj posebnega tudi zaradi možnosti zlaganja zadnjih sedežev, ki se na koncu lahko popolnoma skrijejo v ravno dno in nastane pravi mali kombi, v katerega je mogoče do strehe naložiti celo 1323 litrov prtljage.