Vozt sm začel že zlo zgodej. Mislm, da še nism nehou močt plenic, k me je atek vzel v naročje, jst sm pa lohk mal volan vrtel. Res je, da yugov volan ni šou zmer v tisto smer, k sm hotu, držou sm ga pa le lohk in to mi je pomenilo zelo zelo veliko.
Pomladi so minevale in js sem biu vse večji. V kkšnem petem razredu je pa očka menil, da mam dost izkušenj, da lahko samostojno upravljam vozilo. Tako je takrat mišje siva petka prvič odbrzela pod mojim nadzorom. Od takrat naprej sem vozil vse pogosteje. Minevala so leta, menjala so se vozila, relacija je ostajala vedno ista; od doma do abice po neki stranski poti, seveda, pa je ati vedno sedel na sopotnikovem sedežu. ko mi je bilo sedemnajst let, je bila mami že tako zelo pogumna, da je upala sedeti v avtu, medtem, ko sem vozil jaz. Zadnji meseci pred izpitom so minevali počasi in še počasneje.
Prvih dvajset ur vožnje v avto šoli sem vozil zlatega punta, mislim, da 1,2, zadnje tri ure pa pastelno modega faceliftanega punta multijet. Se pravi, po 23. urah sem dobil izpit. Približno 6 ur pred opravljenim izpitom je mami dobila nov avto in njen clio je doma čakal name. Kmalu bo minilo sedem mesecev odkar sem postal voznik in v avto se vedno in vedno znova vsedem s tistim navdušenjem, kot sem ga imel takrat, ko sem prvič vrtel volan.