v glavnem, da opišem mojo zgodbo, nekam moram strest jezo, zgodila pa se je pred približno 20 minutami na slomškovem trgu v mb

kdor pozna, sta na slomškovem trgu samo dva prehoda in to je center mesta in skorajda glavno parkirišče, skozi katerega se vsak dan prebijam do moje preljube garaže, ker se mi ne da vozit okoli po enosmernih, ter neskončni gužvi, kateri se zlahka izognem s kakim minutnim postankom na slomškovem trgu, ko nekdo parkira

glede na to, da je na takem prometnem mestu, lahko pričakujemo, da ljudje skačejo poprek kot v ljubljani po celem kongresnem trgu, kar po sredi ceste, gremo, jahaj dokler zmoreš

torej:
jaz se lepo peljem po slomškovem trgu po ravnici k pošti, za katero je 15 metrov naprej takoj iz poštne ulice rehod za pešce, a skoraj nobeden ne hodi po njem, ker je predaleč iz poti. direktno pred pošto stoji dostavni kombi, kaj se dogaja za njim se itaq ne vidi, če se mu pripelješ izza zadnjega dela. skoraj sem že pri kombiju s hitrostjo nekje okoli 30 km/h, nakar mi lepo lagano, uizi, bolj leno kot največji invalid v vozičku (se opravičujem za to primerjavo) primiga mamica s hčerkico, ter tudi tako prečka cesto. jaz logično po bremzi kolko mi noga da, abs deluje, da me kar premetava po avtu, rezultat: ženski se ustavim 10cm pred njeno suho, aerobično shujšano ritjo. ženska se začne name dret, kaj si mislim, kako vozim, ipd psovke, ki bi jih avtomatična cenzura takoj pobrisala na našem forumu. zapeljem lepo lagano ob stran, kot se je ona prej devala čez cesto, na kateri 15 metrov nižje je prej omenjeni prehod za pešce v moji smeri vožnje. spet lepo lagano stopim iz avta, stopim v njeni smeri in se naslonim na zadnji del boka avta in jo gledam kako še vedno izgublja živce in dela sceno, da nas gleda pol slomškovega trga, ter se ji narahlo smejim.

"GOSPA! prosim umirite živce, pa povejte kaj si mislite o situaciji."
že spet me zasuje s psovkami v tolikšni meri, da če bi bile njene besede kamni, bi lahko odprl kamnolom
spet nadaljujem z najbolj lenim in umirjenim glasom, kar jih premorem: "sedaj pa poslušajte mojo stran zgodbe: moja vožnja tukaj ni bila niti najmanj napačna, če poznate prometne predpise, bi lahko vedeli, da je tukaj omejitev 50km/h, peljal pa sem se polovično vrednost te omejitve. vi imaste prehod za pešce tam (pokažem s prstom), 15 metrov nižje od kjer stojiva sedaj. ne vidite? nataknite si očala. razburjate se, da čeprav sem vas videl, nisem zaviral. če hočete, lahko stopite z mano, pa greva pogledat kaj sem jaz videl, ko ste vi meni stopili izza kombija, ko sem se jaz pripeljal njemu iz zadnje strani."
ženska spet odpira kamnolom, zato jo prekinem
"če se hočete z mano povzpet med zvezde in doživet svojih 5 minut slave, vam tega ne priporočam, ker ne boste nič bolj znani, kot če bi šli klošarit. za to priporočam popstars ali idole. pravzaprav pa se mi mudi v garažo na hladno, ker je tukaj vroče kot pes. morda bi tudi vi šli se kam ohladit, ker vam vre glava?"

to je bilo vse, ženska me je dobesedno gledala tako pa še usta je imela odprta, da se ji shujšani podbradek ni več videl.

mislim, da če bi to naredila komu drugemu, ne bi odreagiral tako v takem vzdušju, ki vlada v tej vročini, ampak bi jo am bam pet podgan pretepel po moje sredi ulice. morda je celo iz tega pogleda imela srečo, da je naletela na mene in sem jo osramotil pred polovico slomškovega trga.

kak komentar, morda še vaša zgodba z zabitimi pešci, ki si sami ne priznavajo svojih napak?

LP!