Chanov kotiček: Domači ljubljenček

755

Bil je prelep zimski dan, obsijan s soncem. Eden tistih, za katere radi rečemo, da je kot v pravljici. Prava zimska idila. Tedaj sem ga opazil. V surovem mrazu povsem prezeblega in šklepetajočega. Odreagiral sem povsem v nasprotju s svojimi načeli. Ni se mi smilil. Popolnoma sem ga ignoriral. Kaj kmalu sem popolnoma pozabil nanj. Pa čeprav se je prav milostno oglašal s svojim predirljivim glaskom … sploh nisem opazil, da ni imel nikogar, da bi se z njim igral, družil … vsaj opazil …

V deželo je prilezla toplina sončnih žarkov. Vzbrstelo je življenje. Prebudilo se je življenje! Tedaj sem ga spet opazil. Najprej se je oglasil z milostnim glaskom, ugodje toplega zraka pa mu je dalo veter v krila, da je postajal z vsakim dnem bolj živahen. Smilil se mi je. Predolgo sem ga ignoriral.
Doživela sva marsikaj. Poletje na morju. Mislim, da je sploh tedaj prvič okusil vonj morskega zraka. Godilo mu je. Morje ga je pošteno pomirilo. Cel teden je bil popolnoma tiho, ždel je v senci pod borovci. Pot nazaj je bila razburljivejša. Celo pot je žgolel. Kot bi želel opisati in orisati svoja doživetja. Opazil sem, da je srečen … rajši sem ga pustil pri miru …

Prikradla se je deževna jesen. Turobna in siva. Bil je vznemirjen. Vsak dan je postajal nadležnejši. Sam sem postajal iz dneva v dan bolj in bolj netoleranten do njega. Težji so bili dnevi, bolj sva si šla na živce. Predirljivo se je oglašal. Kot bi me želel opozarjati, da se ne ukvarjam več toliko z njim. Opozorilnih klicev na pomoč nisem opazil …

Zima. Poznava se že skorajda leto dni. Ne prenašava se več. Včasih se cele dneve sploh ne druživa. Cele dneve je tiho. Tudi sam ždim v tišini. Opazim, da mi ugaja, da se ignorirava. Kam sva prišla?
Tistega dne se mu je najverjetneje nekaj premaknilo. Z dretjem in predirljivim vpitjem je želel opozoriti na svoj obstoj. Poslušal sem ga nekaj časa. Počasi mi je pričel najedati živce. Nisem več zdržal. Na usta mi je privrela pena. Jeza, napad besa, popolna agonija … z vso močjo sem udaril. Udarjal sem in udarjal. Pred očmi se mi je bliskalo. Videl nisem nič več …

Tišina. Po tistem ga ni bilo več. Nikoli več! Je pobegnil? Sem ga morda ubil? Izvedel ne bom nikdar. O tem nisem govoril nikomur.

Tistega dne se je končalo moje razmerje s čričkom v armaturni plošči …

besedilo: CHAN

(Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.)