Od filmskih sanj do električne prihodnosti
Avtomobili na električni pogon. V mladosti sem jih občudoval zgolj v bližnjem luna parku, kjer si lahko za en žeton splezal v mali plastičen »bolid«, ki je po gumijasti stezi plesal valček v počasnem kaosu. Vse skupaj je na trenutke spominjalo na vožnjo skozi svet prihodnosti. In potem so bili filmi, ki so nas dodobra očarali (Total Recall, Demolition Man…), v katerih so avtomobili drveli v tišini, kot da bi se premikali skozi čas in prostor. Električna vozila so bila del filmske znanstvene fantastike in v tistih časih vsaj toliko oddaljena kot Elonov pristanek na Rdečem planetu. Ali, če želite, rezanje traku ob dokončanju tretje razvojne osi.
Pa smo le nekako prišli do obdobja, ko nekdaj futuristična vozila postajajo stvarnost. Jekleni konjički, ki so tišji od šepeta spovednice ter hitrejši od Donaldovih objav na omrežjih. Le da (vsaj zaenkrat) še ne obvladajo povsem avtonomne vožnje ali celo letenja. No, se pa ne bi prav čudil, če bi kaj podobnega že v kratkem videli pri kakšnih modelih kitajskih znamk, ki znajo že sedaj preskakovati luknje, plavati v vodi in se celo obračati na mestu.
In medtem, ko Amerika razpravlja o tem, da bi ocarinila vse električne polnilnice, ki nimajo Teslinega znaka, Evropa pa s tremi komisijami išče konsenz o ključnem datumu popolnega prehoda na elektriko, na drugem koncu sveta že živijo 22. stoletje. Tako električni avto v Šanghaju že sam zapelje bočno na parkirno mesto ter sproti plača parkirnino v kriptovaluti, ko pri nas po eni od številnih aplikacij še vedno iščemo vtičnico, ki bi nemoteno delovala.
Made in China – zdaj že za volanom prihodnosti
Pravite, da »kitajčkom« še vedno ne zaupate? Ne veste, kako je z njihovo kvaliteto na dolgi rok? Ah, dajte no! V deželi, ki je ena od zibelk civilizacije ter so v nekaj desetletjih naredili tako skokovit preskok v vseh pogledih, bodo verjetno tudi na tem področju kmalu ujeli (ali z naskokom prehiteli) ostale. Če ne verjamete, poglejte zgolj njihovo zabavno elektroniko (Huawei, Xiaomi…). Pri kitajskih avtomobilih že nekaj časa ne govorimo več o »ponaredkih Zahoda«, temveč o izdelkih, ki z obliko konkurirajo Nemcem, s tehnologijo izzivajo Japonce in s ceno spravljajo v jok cel svet.
Porekli boste: »Kaj pa tradicija? Kaj pa avtomobilska romantika?« Iskreno, če ima avtomobil toliko sodobnih tehnoloških pripomočkov in uporabnih pripomočkov, kot jih ima kakšen novodobni električni avtomobil, potem je številnim novodobnim potrošnikom malo mar tradicija. Ne verjamete? Poglejte Teslo in njihove (pretekle) prodajne številke.
Morda Kitajci še nimajo stoletne tradicije dirkanja v Le Mansu, a imajo nekaj, česar marsikdo drug nima – samozavest, drzne ideje, odločnost, navidezno neomejeno zalogo denarja in neverjeten tehnološki tempo. Zato ne bodite presenečeni, če vas bo že v kratkem na semaforju prehitel sila eleganten SUV, na katerem se začuda ne bodo bleščali znani štirje krogi ali modro-bel propeler, temveč nekaj v mandarinščini.
Kitajski avtomobil ni več eksotika iz dežele nenavadnih virusov in drugačnih prehrambenih navad, temveč izjemno resen igralec, ki – hočeš ali nočeš – postavlja novodobne standarde. To, kar danes prihaja iz Kitajske, ni samo vozilo – je napreden kos tehnologije, ki je začel s pospešenim tempom preoblikovati avtomobilsko industrijo, kot smo jo poznali.
Kitajska vsekakor napoveduje trend prihajajoče električne prihodnosti. In če vam je električna prihodnost še vedno znanstvena fantastika – na vzhodu že pišejo nadaljevanje.
Predsodki
Resda pa v deželi, kjer komu predstavlja daleč najvišji tehnološki presežek v avtomobilizmu štiri leta star uvožen turbodizel germanskega porekla, nekateri le stežka sprejmejo tektonske premike v avtomobilski industriji. Nenazadnje to izkazujejo tudi prodajne statistike, po katerih se naša dežela uvršča na rep lestvice znotraj Evropske unije. Električni avto? »Kaj bo to crknilo sredi Trojan?« Polnjenje? »Saj še telefon ne zdrži do večera! Itak pa gre zgolj za posiljevanje bruseljske politike in zelene agende«.
In tako še vedno slavimo svojega zvestega nemškega karavana, ki »ima še vedno pravi zvok«, »se mu na avtocesti ni treba jajcati za kamioni«, in »ga boš stokrat prej prodal kot eno Teslo«. A se pod površjem nostalgične navezanosti na preizkušene dizelske klasike skrivajo tudi številne omejitve – še vedno pomanjkljiva infrastruktura in predvsem (kot to že dolgo razumejo Kitajci) odsotnost dolgoročne vizije. Električna mobilnost ni zgolj modna muha ali rezultat političnih pritiskov iz Bruslja temveč gre za globalni tehnološki premik, ki bo – hočemo ali nočemo – sčasoma preoblikoval prihodnost osebnega prevoza.
V svet električne mobilnosti, kjer avtomobili čedalje bolj šepetajo, smo prišli pred kratkim tudi v drogu ožje družine. Ne kot pionirji, temveč kot radovedni pragmatiki, čeprav so ob tem naše misli kričale s številnimi vprašanji. Priznam, električni avtomobil v tem trenutku še ni dokončna rešitev vseh prometnih, okoljskih ali družbenih težav. A predstavlja enega izmed korakov. Svet se premika naprej in verjetno ni več daleč tisti trenutek, ko bodo (tudi moje) kričeče misli v smislu »Ali bom do tja sploh prišel? Kje je najbližja prosta polnilnica? Zakaj moram čakati eno uro več, kot če bi šel z dizlom?« v duhu tehnološkega napredka izginile hitreje kot nasmehi na obrazih grenlandskih prebivalcev ob obisku ameriške delegacije.
No, pa da se vrnem k družinski izkušnji – na nedavno družinsko počitniško potovanje, ki bi sicer zahtevalo vsaj pet polnjenj baterije, smo se vseeno raje odpravili z običajnim in zvestim bencinarjem. Priznam, misli so bile – vsaj zaenkrat – še vedno preveč kričeče.
Tekst: Urban Acman. Foto: Prima, BYD, Tesla, Xiaomi, Nio
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen