Chanov kotiček: Mar res rabimo vse to?

touchscreen

Zadnje čase je tako moč ugotoviti, da tudi splošna populacija prihaja do spoznanja, da za vsakodnevne nekajkilometrske premike, ne potrebuje ravno vesoljske ladje, ki vsebuje toliko tehnologije, s katero bi posadka Apolla 11 pred 43 leti, namesto na luni, brez težav pristala na soncu! Tako tudi sam čedalje bolj spoznavam, da za vožnjo po večini slovenskih cestišč, postane nekaj kosov, dandanes menda povsem samoumevne opreme, čisto odveč:

Tempomat

Sicer precej uporaben pripomoček, na slovenskih avtocestah postane več ali manj neuporaben, saj ga je zaradi neumornih »vitezov prehitevalega pasu« potrebno nastavljati skorajda vsakih 360 metrov. Človek to stori ene petnajstkrat, se po uspešnem prehitevanju ukrajinskega Mercedes Sprinterja, ozaljšanega z ogledalnim bleskom zadnjih stekel, nekaj časa še igra z resetiranjem zadnje nastavljene hitrosti. A ga že naslednji romunski umazano beli VW Transporter opomni, da bi bilo bolje, če bi tempomat preprosto izklopil.

Omejevalnik hitrosti

Nekaj časa je zaveden državljan, ki bi se želel striktno držati Zakona o pravilih cestnega prometa, še navdušen nad napravico, ki mu pomaga, da čez naselje ne pelje nič hitreje kot 53 km/h. A že po nekaj stresnih minutah, ko se za njim zvrsti več desetmetrska četica nestrpnežev, ki imajo povsem uničen vozni ritem, omejevalnik hitrosti mrzlično izklopi in odbrzi naprej. Saj je bistveno bolje tvegati ter upati, da za grmom ne bo nobenega redarskega Roomsterja, kot pa gledati plejado iztegnjenih sredincev prehitevajočih nestrpnežev.

Dvojno dno v prtljažniku

Odlično mesto za vrsto drobnarij, katerih drugače sploh ne bi imeli v avtu! Tako je moč vanj pospraviti celo lopatko za sneg, strgalo za led ter toplo odejo, ki se notri valjajo celo vroče poletje. Ampak, človek nikdar ne ve … Najbolj zanimivo pa postane ob predrti pnevmatiki, na avtocestni poti proti dopustniški destinaciji, ko človek ugotovi, da je pod več sto kilogramsko prtljago pospravil v priročno dvojno dno tudi varnostni trikotnik ter odsevne zaščitne jopiče.

Touchscreen radio

Tehnološki napredek je doprinesel človeštvu tudi večfunkcijske barvne zaslone, ki so občutljivi na dotik. Hvalevredna pogruntavščina – a le, če stojiš pri miru! Tako ob kakšnem skakljanju in poskakovanju med ovinki od Bleda do Bohinja in ob enajstkratnem povsem neuspešnem poskusu, da bi na zaslonu radia z mezinčkom penetriral ikono »Val 202«, človeka enostavno mine, da bi še sploh poslušal radio. Ter ga brž ugasne! Če le uspe zadeti naslednjo ikonico za izklop …

Boljši avdio sistem

Kupci pri nakupu avtomobila še vedno dostikrat zapravljajo 800 evrov za malce boljši avdio sistem z 12 zvočniki. Kljub izboljšanim basom ter izjemni čistosti zvoka, pa marsikoga potem preglasna glasba med vožnjo tako ali tako le moti, radio pa uporabljajo le in samo za poslušanje notranjepolitičnih novic na Valu 202. To pa je nekako tako, kot če bi teh 800 evrov namenil za nakup povsem novih očal, upajoč, da bi ob večernih poročilih uspel videti Franca Kanglerja, kako pove pametno izjavo.

Na koncu je tako moč ugotoviti, da kljub dobršni meri neuporabnega »balasta« med avtomobilsko opremo, na slovenskih cestiščih (še) ni ravno opaziti pretirane »Daciazacije« voznega parka. In kljub obdobju, ko ljudje iščejo čim cenejše klobase v čim cenejših trgovinah, pa vozniki še vedno s sabo tovorijo kupček dokaj stran vrženega denarja, za katerega bi bilo morda celo bolje, če bi ga namenili Skladu za uspešno dokončanje šolanja slovenskih poslancev.

Tekst: Chan, foto: Robert Couse-Baker