»Nesreča se je zgodila v nedeljo zvečer v bližini smučišča. Voznik sneženih sani se je pri spustu zaletel v drevo, na kar so nanj padle še motorne sani. Moški je vozil izven smučišča in urejenih poti. Nesrečnemu vozniku motornih sani so pomagali reševalci nujne medicinske pomoči zdravstvenega doma, gasilci in dežurno osebje smučišča, vendar ponesrečencu ni bilo pomoči. Sankača je spremljala žena, ki naj bi nekaj trenutkov pred trčenjem padla s sani in je bila lažje poškodovana.«
Prižgane sveče pa nemo svetijo v spomin …
Poleg skorajda vsakodnevnih tragičnih prometnih novic s slovenskih cestišč, pa zadnja leta bode v oči pogostost polnjenja črne kronike z nesrečami prostočasnih prevoznih sredstev. Novodobni trend stika z naravo se plemeniti z bencinskimi hlapi, modnost zapoveduje iskanje brezpotij s pomočjo štirikolesnikov, snežnih sani in ostalimi, v osnovi delovnimi stroji. Ob prebiranju zgornjih tragičnih novic, pa v glavi še vedno nemo odzvanja komentar policista, ki prejme prijavo zaradi objestnosti voznika neregistriranega štirikolesnika: »S patruljo se nam ne splača na teren, saj je kazen prenizka …«.
Prenizka kazen?!? »To protect and to serve« je osnovno vodilo v neki, nam očitno preveč daljni deželi, tam onkraj velike luže. V naši mali deželici pa je varovanje ostalih prometnih udeležencev pretežak miselni vzorec. Ali pač premajhen biznis … Spreminjanje zakonodaje, ki bi urejala vsakodnevne cestne in onkraj cestne anomalije pa postaja že pravi tradicionalni, skorajda vsako dvoletni, ritual. Podobno kot spreminjanje ustave v kakšni banana afriški republiki … menda kmalu tudi pri nas …
Ni potrebno izdelati doktorske disertacije iz področja psihologije, da bi ugotovili, da se vzorec obnašanja prometnih soudeležencev naše male podalpske državice, prenaša s cestišč v še včeraj neokrnjeno naravno okolje. Skoraj neverjetno se zdi, da lahko brezskrbnost uživanja zimskega zraka, na menda urejenem smučišču, zmoti voznik snežnih sani ter povzroči tetraplegični epilog. Bližnjega kmetovalca pa, da bo pri spravilu lesa, pospravil še kakšnega nadobudnega voznika štirikolesnika. Brez čelade, seveda!
Povsem ljudski običaj je postalo prakticiranje omenjenega početja v objemu večernega mraka ter skrivanje pred modrim orkestrom. Ter kasnejše prekomerno hvalisanje pred kompanjoni v bližnjem lokalu, kako jim je uspel uiti. Višek perverzije pa ponuja v nadaljevanju opis ter oris dogajanja na priljubljenem spletnem portalu. Če je slovenskim adrenalinskim odvisnežem Himalaja predaleč, Strelove reke predolge, jim domače okolje divjega petelina (še vedno) ponuja neizmerne užitke Stanovnikovega Pariz-Dakarja.
Pomagajo prižgane svečke ob poteh »nesmrtnih«?
Besedilo:Chan, foto: jwtwel
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen