Ko avto misli, da je pametnejši od voznika
Ko sem pred kratkim sedel za volan malce starejšega avtomobila, povsem oropanega najsodobnejših pomagal, sem za trenutek povsem zamrznil. »Kakšen muzejski eksponat!« sem se pridušal, pa čeprav vozilo še ni doseglo ameriške polnoletnosti. Bilo je tako osnovno, da bi ga danes brez slabe vesti uvrstili med eksotične predmete. Tam nekje med VHS kaseto in usnjeno moško obleko.
Brez elektronskih oči in ušes sem se spraševal, če sem morda pristal v paralelnem vesolju. Kako bom preživel parkirni manever brez zadenjske kamere? Kako bom vedel, če je zastoj na poti? Zakaj moram sam iskati radijske frekvence? In zakaj za vraga nič ne piska? Vse je bilo tiho. Preveč tiho. Naenkrat se mi je zazdelo, da sem verjetno celo najbolj »pameten« del avtomobila.
V časih, ko je vsak nov avtomobil opremljen z več elektronike kot pakistanska zračna obramba, se zdi, da voznik ni več kapitan svojega vozila, temveč zgolj član posadke. Voznik naj bi bil gospodar vozila, zdaj pa se zdi, da je ravno obratno. Če nisi pripet, te okara. Če prehitro pelješ, zacvili. Če zaviješ brez smernika, ti skoraj napiše odločbo. Smo potemtakem še vozniki – ali le še potniki v lastnih avtomobilih?
Pasivni opazovalci lastne poti
V najsodobnejših avtomobilih se sicer velikokrat pridušamo nad takšnim in drugačnim piskanjem, a smo se ga globoko v sebi že povsem navadili. Postalo je del vsakdana, nekakšna zvočna kulisa našega gibanja po svetu. Ne verjamete? Če slučajno parkirni senzor nenadoma zataji, postanemo zmedeni in izgubljeni kot kulturna ministrica po razglasitvi referendumskih rezultatov. Kar naenkrat ne vemo več, koliko centimetrov imamo do ovire. In namesto da bi pogledali v ogledalo (ja, še vedno obstaja!), obstanemo kot Meštrovićev kip – nepremično, tesnobno in rahlo prestrašeno. Ter čakamo, da tehnologija spregovori. In šele ko znova zapiska, zadihamo ter se sprostimo.
Tako se zdi, da nas nenehno piskanje sicer moti, a hkrati tudi pomirja. Saj tehnologija bdi nad nami. A ravno v tej navidezni brezskrbnosti tiči past. Ker nas tehnologija na vsakem koraku usmerja, opozarja in varuje, postanemo precej bolj pasivni. Ne le kot vozniki, temveč tudi kot ljudje. Dandanes se vse bolj zanašamo na navodila, aplikacije in opozorilne sisteme, ki skrbijo, da ne zapeljemo s poti. Zatorej ne bodite presenečeni, če se – globoko osredotočeni v Googlove navigacijske napotke – naenkrat znajdemo na napačnem mestu. Ko spet začnemo opazovati cesto in bližnje kažipote, pa se kar hitro vrnemo na pravo pot – zveni poznano?
Tehnologija, ki je zasnovana za to, da bi nas vodila in ščitila, nas pogosto spreminja v pasivne opazovalce. Postali smo kot zadaj sedeči otroci ki opazujejo okolico in nimajo pojma, kje so, medtem ko nas navigacija pomirja, da smo ravno tam, kjer moramo biti. In ko Google reče: »Obrnite, ko bo to mogoče,« niti za sekundo ne podvomimo v napotke žametnega ženskega glasu ter jim slepo sledimo kot MAGA verniki svojemu oranžnemu božanstvu.
Čas za papirnate zemljevide
Morda je napočil čas, da zopet občasno razgrnemo tisti stari, že malo poškodovani zemljevid, ki smrdi po prtljažniku, zimskem čistilu za stekla in preteklosti. A ne zaradi tega, ker bi bil uporabnejši od Googla, pametnih telefonov in vseh mogočih navigacijskih čudežev. Samo zato, da nas zopet prisili k malce bolj aktivnem razmišljanju, orientaciji in občutku za prostor.
Sodobna tehnologija sicer dodobra olajša vožnjo ter pripomore k izboljšanju pasivne in aktivne varnosti. A nas zna hkrati tudi malce uspavati. Svet se namreč – pa naj vas Elon in vsi možni Xiaomijevi inženirji še tako prepričujejo – ne vrti le okrog satelitov in aplikacij. Saj je lahko včasih najkrajša pot ravno tista, ki jo najdemo sami, pa še strašno zadovoljni smo potem.
V tistih dneh, ko sem se naokrog prevažal z »muzejskim eksponatom«, povsem oropanim kakršnekoli digitalizacije, parkirne piskače pa sta zamenjevali – o, moj bog – stranski ogledali, sem doživel manjše razodetje. Ugotovil sem namreč, da sem postal pravzaprav odvisen od vsega tega piskanja, opozoril in tehnologije, ki mi usmerjajo vsak korak. Potem pa sem omenjeno ugotovitev takoj objavil na Instagramu pod ključnikom #TooMuchTechnology.
Tekst: Urban Acman; foto: Avtomobilizem.com, Google
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Chanov kotiček: Siva pot vodi me, kamor hoče… Google"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Hja, hudič je tole, ko se sploh ne zavemo, da smo ujetniki novodobne tehnologije, čeprav bi lahko npr. že pred vožnjo malo pogledali kam se imamo namen peljati.
Konec koncev imamo še vedno ob cesti tudi označbe oz. usmeritve z imeni krajev in mest, ampak kaj, ko je najbolj komot samo odpreti aplikacijo z zemljevidi in se prepustiti navodilom. Pa čeprav nam zaradi tega udobja (ali pa mogoče tudi lenobe) zelo počasi krnijo možgani…
Vse gre v to smer, da v prihodnosti ne bo več nobenih označb ob cesti. Naselij, omejitev hitrosti, semaforjev, … samo še virtualno.
Po drugi strani imajo prometni znaki slabost. Če se traktorist ali tovornjak preipelje v križišče, ne vidi nič levo in desno, ker so znaki ravno na takšni višini in mu zastirajo pogled. Pogosto je znakov toliko eden za drugim, da sploh ne uspeš slediti kaj pomeni kateri.
Možgani ne bodo zakrneli, saj imajo polno dela z službenimi, osebnimi, družinskimi, … aktivnostmi.
Ravno zaradi možganov je človek tako napredoval od pračloveka do sodobnega, kot nobena druga žival.
Mislim da je avtor članka močno pretiraval z strahovi in začudenji brez tehnologije.
Res je to šok v začetku, ampak se zelo hitro navadiš/prilagodiš. Recimo v mestu že po eni uri vožnje. Vsaj tisti starejši vozniki.
Verjamem, da se zna število obcestnih oznak v bodoče zmanjševati, a v to, da bi jih čisto opustili, pa sam (zaenkrat še) ne verjamem. Bomo videli kaj bo prinesla prihodnost.
Kar se tiče zakrnelosti možganov sem imel sam bolj v mislih to, da človek raje izbere udobnejšo pot, kjer mu ni treba nič misliti in se raje pusti peljati navigaciji, pa čeprav ga na koncu pripelje na brezpotje, ko ti nekaj v glavi sicer pravi “hm, tule pa nekaj ni v redu”, ti se pa ji še vedno 100% zaupaš. Zelo verjetno je še najboljša kombinacija obojega, ne pa samo slepo sledenje navodilom tehnologije.
Vezano na omembo pretiravanja s strahovi avtorja pa bi rekel, da je glede na njegov stil pisanja verjetno v napisanem prisotnega tudi kar nekaj sarkazma. Bo že sam napisal oz. obrazložil, če se morda odloči pustiti tu kak komentar 😀
Prometni znaki bodo nepotrebni takrat, ko oz. če se bo izvajala popolnoma avtonomna vožnja.
Ni potrebna avtonomna vožnja. Dovolj je, da je avto povezan brezžično in da ti na ekranu pokaže prometni znak.
Seveda to ni možno kar tako čez noč, najprej je potrebno iz prometa izločit stare avte, ki niso kompatibilni z sodobno tehnologijo.