Ko avto misli, da je pametnejši od voznika
Ko sem pred kratkim sedel za volan malce starejšega avtomobila, povsem oropanega najsodobnejših pomagal, sem za trenutek povsem zamrznil. »Kakšen muzejski eksponat!« sem se pridušal, pa čeprav vozilo še ni doseglo ameriške polnoletnosti. Bilo je tako osnovno, da bi ga danes brez slabe vesti uvrstili med eksotične predmete. Tam nekje med VHS kaseto in usnjeno moško obleko.
Brez elektronskih oči in ušes sem se spraševal, če sem morda pristal v paralelnem vesolju. Kako bom preživel parkirni manever brez zadenjske kamere? Kako bom vedel, če je zastoj na poti? Zakaj moram sam iskati radijske frekvence? In zakaj za vraga nič ne piska? Vse je bilo tiho. Preveč tiho. Naenkrat se mi je zazdelo, da sem verjetno celo najbolj »pameten« del avtomobila.
V časih, ko je vsak nov avtomobil opremljen z več elektronike kot pakistanska zračna obramba, se zdi, da voznik ni več kapitan svojega vozila, temveč zgolj član posadke. Voznik naj bi bil gospodar vozila, zdaj pa se zdi, da je ravno obratno. Če nisi pripet, te okara. Če prehitro pelješ, zacvili. Če zaviješ brez smernika, ti skoraj napiše odločbo. Smo potemtakem še vozniki – ali le še potniki v lastnih avtomobilih?
Pasivni opazovalci lastne poti
V najsodobnejših avtomobilih se sicer velikokrat pridušamo nad takšnim in drugačnim piskanjem, a smo se ga globoko v sebi že povsem navadili. Postalo je del vsakdana, nekakšna zvočna kulisa našega gibanja po svetu. Ne verjamete? Če slučajno parkirni senzor nenadoma zataji, postanemo zmedeni in izgubljeni kot kulturna ministrica po razglasitvi referendumskih rezultatov. Kar naenkrat ne vemo več, koliko centimetrov imamo do ovire. In namesto da bi pogledali v ogledalo (ja, še vedno obstaja!), obstanemo kot Meštrovićev kip – nepremično, tesnobno in rahlo prestrašeno. Ter čakamo, da tehnologija spregovori. In šele ko znova zapiska, zadihamo ter se sprostimo.
Tako se zdi, da nas nenehno piskanje sicer moti, a hkrati tudi pomirja. Saj tehnologija bdi nad nami. A ravno v tej navidezni brezskrbnosti tiči past. Ker nas tehnologija na vsakem koraku usmerja, opozarja in varuje, postanemo precej bolj pasivni. Ne le kot vozniki, temveč tudi kot ljudje. Dandanes se vse bolj zanašamo na navodila, aplikacije in opozorilne sisteme, ki skrbijo, da ne zapeljemo s poti. Zatorej ne bodite presenečeni, če se – globoko osredotočeni v Googlove navigacijske napotke – naenkrat znajdemo na napačnem mestu. Ko spet začnemo opazovati cesto in bližnje kažipote, pa se kar hitro vrnemo na pravo pot – zveni poznano?
Tehnologija, ki je zasnovana za to, da bi nas vodila in ščitila, nas pogosto spreminja v pasivne opazovalce. Postali smo kot zadaj sedeči otroci ki opazujejo okolico in nimajo pojma, kje so, medtem ko nas navigacija pomirja, da smo ravno tam, kjer moramo biti. In ko Google reče: »Obrnite, ko bo to mogoče,« niti za sekundo ne podvomimo v napotke žametnega ženskega glasu ter jim slepo sledimo kot MAGA verniki svojemu oranžnemu božanstvu.
Čas za papirnate zemljevide
Morda je napočil čas, da zopet občasno razgrnemo tisti stari, že malo poškodovani zemljevid, ki smrdi po prtljažniku, zimskem čistilu za stekla in preteklosti. A ne zaradi tega, ker bi bil uporabnejši od Googla, pametnih telefonov in vseh mogočih navigacijskih čudežev. Samo zato, da nas zopet prisili k malce bolj aktivnem razmišljanju, orientaciji in občutku za prostor.
Sodobna tehnologija sicer dodobra olajša vožnjo ter pripomore k izboljšanju pasivne in aktivne varnosti. A nas zna hkrati tudi malce uspavati. Svet se namreč – pa naj vas Elon in vsi možni Xiaomijevi inženirji še tako prepričujejo – ne vrti le okrog satelitov in aplikacij. Saj je lahko včasih najkrajša pot ravno tista, ki jo najdemo sami, pa še strašno zadovoljni smo potem.
V tistih dneh, ko sem se naokrog prevažal z »muzejskim eksponatom«, povsem oropanim kakršnekoli digitalizacije, parkirne piskače pa sta zamenjevali – o, moj bog – stranski ogledali, sem doživel manjše razodetje. Ugotovil sem namreč, da sem postal pravzaprav odvisen od vsega tega piskanja, opozoril in tehnologije, ki mi usmerjajo vsak korak. Potem pa sem omenjeno ugotovitev takoj objavil na Instagramu pod ključnikom #TooMuchTechnology.
Tekst: Urban Acman; foto: Avtomobilizem.com, Google
Mnenja uporabnikov
19 komentarjev za "Chanov kotiček: Siva pot vodi me, kamor hoče… Google"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Hja, hudič je tole, ko se sploh ne zavemo, da smo ujetniki novodobne tehnologije, čeprav bi lahko npr. že pred vožnjo malo pogledali kam se imamo namen peljati.
Konec koncev imamo še vedno ob cesti tudi označbe oz. usmeritve z imeni krajev in mest, ampak kaj, ko je najbolj komot samo odpreti aplikacijo z zemljevidi in se prepustiti navodilom. Pa čeprav nam zaradi tega udobja (ali pa mogoče tudi lenobe) zelo počasi krnijo možgani…
Vse gre v to smer, da v prihodnosti ne bo več nobenih označb ob cesti. Naselij, omejitev hitrosti, semaforjev, … samo še virtualno.
Po drugi strani imajo prometni znaki slabost. Če se traktorist ali tovornjak preipelje v križišče, ne vidi nič levo in desno, ker so znaki ravno na takšni višini in mu zastirajo pogled. Pogosto je znakov toliko eden za drugim, da sploh ne uspeš slediti kaj pomeni kateri.
Možgani ne bodo zakrneli, saj imajo polno dela z službenimi, osebnimi, družinskimi, … aktivnostmi.
Ravno zaradi možganov je človek tako napredoval od pračloveka do sodobnega, kot nobena druga žival.
Mislim da je avtor članka močno pretiraval z strahovi in začudenji brez tehnologije.
Res je to šok v začetku, ampak se zelo hitro navadiš/prilagodiš. Recimo v mestu že po eni uri vožnje. Vsaj tisti starejši vozniki.
Verjamem, da se zna število obcestnih oznak v bodoče zmanjševati, a v to, da bi jih čisto opustili, pa sam (zaenkrat še) ne verjamem. Bomo videli kaj bo prinesla prihodnost.
Kar se tiče zakrnelosti možganov sem imel sam bolj v mislih to, da človek raje izbere udobnejšo pot, kjer mu ni treba nič misliti in se raje pusti peljati navigaciji, pa čeprav ga na koncu pripelje na brezpotje, ko ti nekaj v glavi sicer pravi “hm, tule pa nekaj ni v redu”, ti se pa ji še vedno 100% zaupaš. Zelo verjetno je še najboljša kombinacija obojega, ne pa samo slepo sledenje navodilom tehnologije.
Vezano na omembo pretiravanja s strahovi avtorja pa bi rekel, da je glede na njegov stil pisanja verjetno v napisanem prisotnega tudi kar nekaj sarkazma. Bo že sam napisal oz. obrazložil, če se morda odloči pustiti tu kak komentar 😀
Prometni znaki bodo nepotrebni takrat, ko oz. če se bo izvajala popolnoma avtonomna vožnja.
Ni potrebna avtonomna vožnja. Dovolj je, da je avto povezan brezžično in da ti na ekranu pokaže prometni znak.
Seveda to ni možno kar tako čez noč, najprej je potrebno iz prometa izločit stare avte, ki niso kompatibilni z sodobno tehnologijo.
Table so za vse udeležence v prometu, ne samo za voznike “z ekranom, ki prikazuje znake”.
Ko ne bo več “človeških” voznikov (avtonomna vožnja), potem bodo tudi table in prometni znaki izgubili svoj pomen. Ker so postavljene ravno zaradi človeškega faktorja pri vožnji!
Kaj ti pričakuješ, da bodo kolesa in skiroji z avtonomno vožnjo?
Prometna signalizacija je potrebna, ampak ne nujno v fizični obliki, ko bo tehnologija temu dorasla.
Imena naselij že sedaj niso obvezna in marsikje ni označeno, občine se same odločijo.
Kolesar in pešec ne rabi vedet kje je omejitev 50 ali 90, avtomobilist pa mora vedet.
Najprej bodo ukinili na AC in potem širili naprej. Prehodi za pešče bodo vedno označeni fizično, okolica šol in podobni objekti.
Avtonomna vožnja – če že – bo uspešna samo v avtonomnem prometu (totalno brez klasičnih voznikov). Zakaj?
Zaradi zmešnjave pri prilaganju človeškim voznikom in izogibanju nevarnim situacijam, ki jih povzročajo ljudje (vsi udeleženci v prometu).
Pač avtonomna vožnja bo pokazala vse atribute samo takrat, ko bodo vsa vozila tudi med seboj komunicirala, da bo promet maksimalno tekoč. Torej, človeški faktor totalno odstranjen.
Takrat bodo tudi table in prometni znaki čisto zgubili pomen.
Ampak na takih cestah ne bo prostora za ostale udeležence!
Pa da ne bo zbrke: avtonomna vožnja je tu mišljena kot potniško vozilo (avto, kombi, bus itd.).
Glede označbe naselij – kje si ti zasledil, da občina sama odloča? Ne lapat neumnosti!
Kako bodo skuteristi, motoristi vedeli za omejitev hitrosti brez tabel? Head-up displej?
Sanjaj dalje.
Torej po tvoji logiki bodo rekli: od jutri naprej je dovoljena samo avtonomna vožnja. Kdor nima denarja za takšno vozilo, naj gre živet v gozd.
Za označbe naselij vem iz praktičnih primerov (večih občin). Če imaš ti kakšne drugačne informacije, me prosim razsvetli.
Kaj in kako/če bo nekoč tako daleč, ne bo popolnoma nič vplivalo kako se midva med sabo (ne)strinjava in sanjava.
“danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan”
Moja logika ne trdi, da bo to kar jutri, niti ni govora, da bodo avtonomna vozila lastniška (le zakaj bi morala biti?). Se pa že ve, da mešani promet ne omogoča avtonomcem, da pokažejo vse kar zmorejo, ker jih – med drugim – klasični promet preveč omejuje.
Glede občin: Ti marsikaj veš napačno! Občine kvečjemu odločajo o informativnih in turističnih tablah, lahko npr. dajo pobudo za dodatno umiritev prometa v naselju (npr. cona 30, ležeči policaji), pa še to samo na občinskih cestah, ker na državnih npr. ležečih policajev ne sme biti..
Kar se tiče prometa in osnovne opreme cest glede prometne signalizacije, pa velja pravna podlaga na državnem nivoju.
Jaz se ne strinjam s tabo predvsem v zadevah, kjer vem, da lapaš neumnosti ali pa kvečjemu imaš napačne informacije.
Prikazovanje znakov samo na zaslonih v vozilu ne bi omogočali obveščanja/prepovedovanja/omejevanja vsem udeležencem v prometu kot klasični prometni znaki in je tako neustrezen ekvivalent že z vidika varnosti v prometu.
Sanjaj dalje, ne me mešat zraven!
Kot sem že prej povedal, najino nestrinjanje ne bo vplivalo na potek. Kakršen koli že bo.
Glede občin, niti približno se mi ne sanja na katerem planetu živiš. Če nečesa ne poznaš ali poznaš samo polovičarsko, še ne pomeni da so drugi neumni.
Sam si se vmešal zraven. Imaš spomin slabši kot zlata ribica?
Skladno z zakonodajo (Zakon o cestah) za prometno signalizacijo na državnih cestah skrbi Direkcija za infrastrukturo, pri občinskih pa so skladno s sprejetimi občinskimi akti pristojne same občine.
Se vidi, da nimaš več argumentov, niti takih, ki ne držijo vode.
Poznam precej predpisov, ker se s tem ukvarjam poklicno.
In ravno zaradi tega sem se oglasil, ker bulšita ne prenesem.
In bulšita je v vseh tvojih postih precej (imam boljši spomin od zlate ribice), pa se mi ne zdi vedno vredno, da se oglasim.
Vse kar premore poklicna strokovnost, je da nekajkrat napišeš “lapanje neumnosti”, brez podkrepitev in obrazložitve. Bravo.
Bom dal en primer. Občina se odloči če in kje bo postavila tablo z napisom naselja, občina jo naroči, občina jo plača, občina jo postavi (ali njihovi podizvajalci). Seveda pa se morajo občine držat omejitev in predpisov, saj nismo nek divji texsas.
Sploh pa vsak ki je pošteno naredil vozniški izpit, mora poznati pravila na cestah in lahko promet poteka popolnoma brez znakov, fizizičnih ali kakšnih drugačnih. Seveda bolj v teoriji. Glavni namen znakov je večja varnost in pretočnost.
Na državnih cestah občine ne postavljajo prometne signalizacije, temveč je to v domeni Direkcije. Kar pa se tiče rednega vzdrževanja prometnih površin ter objektov in naprav v naseljih s strani občin, pa to določa 72. člen Zakona o cestah (https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO8298). Občine tako skrbijo za vzdrževanje pločnikov, javne razsvetljave, semaforjev, …
…znotraj naselij in na občinskih cestah. Strošek elektrike javne razsvetljave in vzdrževanja znotraj naselja plača občina, zunaj naselja na državni cesti pa Direkcija (DRSI, tj. bivši DRSC).
Meja naselja je obcestna tabla za začetek in konec naselja.
Kaj sem drugače napisal? Občina … v skladu z zakonodajo.
Pokažite še mi člen kjer piše, da je tabla z napisom naselja obvezna. Po celotni SLO poznam ogromno primerov, kjer ni tabel. Če samo doma za rač. sedite in pametujete, si lahko pomagate z google street view.
Pa vsako leto vidim delavce (delavske obleke in avto z napisom občine) kako z lopato kopljejo luknjo in postavljajo prometne znake. Ni to samo ena ali dve občini.
Že v prvem komentarju sem se navezal table z napisom naselij. Ne vem kaj ima veze z el., vzdrževanjem, razsvetljavo, ležečimi policaji, …
Pišem o praktičnih primerih.
Lahko našteješ primere, kjer tabel ni in se obrneš na upravljalca cest, da ti to utemelji. Da ne boš samo doma za računalnikom sedel in pametoval, vzemi telefon in razčisti.
Občinski delavci lahko dejansko postavljajo table, ki so predhodno odobrene s strani upravljalca cest, najbrž so ti delavci kar podizvajalci upravljalca cest. Ne sklepat prehitro, da delajo občine na lastno pest! Pokliči vse te občine in razišči.
Seveda jih boš, kajne?
Moji posti glede javne razsvetljave, znakov in vzdrževanja so žal zate preširok pogled na zadevo glede razmejitve pristojnosti občina/država v in zraven naselij. Se opravičujem, bo pa nemara komu drugemu prišlo prav.
V tem ne vidim nič spornega, kje so table, kje niso, kdo jih postavlja. Ne vem zakaj bi moral raziskovat.
Povem kaj vidim/slišim v praksi. Če je to “neumnost”, zato nisem nič kriv.
Povedal sem tudi svoje mnenje kako si predstavljam prihodnost.
Ti nekaj pišeš kaj mora in kaj ne sme. Takšne informacije me zanimajo, da ne bom še naprej neumen.
Naprimer zakon kjer piše da mora biti na neki lokaciji X prometna signilizacija. In če je ni kaj seldi, ali je kazen, kakšna kazen, kdo je kaznovan, ali je potrebno cesto nemudoma zapret, …? Takšne osnovne zadeve me zanimajo, brez kompliciranja.
Tvoj stil je mešanje dreka in preusmerjanje pozornosti. Ko ti zmanjka, se spustiš na nizek nivo, ki ni primeren niti za skupino pijančkov za šankom.
Ni problema, to debato lahko nadaljujem v nedogled.
ps.
Glede na tvoje razumevanje slovenščine (kar si ponovno dokazal v zadnjem komentarju), se že dva dni smejim tvoji poklicni strokovnosti poznavanja predpisov. Lahko da se motim, ampak močno dvomim.