Priznam, včasih je bilo lepše. Manj stresno. Včasih si poznal dve hitrosti – tisto v naselju in tisto izven naselja. Dandanes je povsem drugače. Da dandanes ne bi na 20 kilometrski poti vsaj enkrat spregledal znaka za omejitev hitrosti, ti ne pomaga niti najmodernejši sistem za prepoznavo prometnih znakov, niti najažurnejši zemljevidi na Garminu, niti najzvestejši Sebastian Loebov kopilot: »Naslednjih 30 metrov peljite 90 km/h. Za ovinkom se pripravite, da zmanjšate hitrost na 60 km/h, vendar takoj pospešite na 70 km/h. Počakajte na ostri levi zavoj, saj bo potrebno že pred njim zmanjšati na 40 km/h ter takoj nato brutalno pospešiti nazaj na 70. Uf, ne! Spregledal sem še vmesno omejitev 30 km/h. Shit!«
Tako kar nekako razumem vse tiste sivolase primerke, ki so svoj vozniški izpit opravljali istočasno, ko so ZDA napadle Korejo ter se povsem požvižgajo na okrogle znake s številkami, ki prikazujejo omejitev hitrosti. S povsem svojstveno, a preprosto matematično enačbo izračunajo povprečno vrednost svoje potovalne hitrosti, ki pravi sledeče: (50+60+70+80+90)/5 = 70. Ter se, veseli svoje iskrive bistroumnosti, prevažajo naokrog z »varnimi« 70 kilometri na uro!
Istočasno pa ugotavljam, da so najbolj zahrbtne, najbolj žlehtne in najbolj bizarne tiste table, ki označujejo Cono 30. Da pa ne bo pomote, nekatere so zaradi varnosti na določenih kritičnih mestih povsem smiselne in uporabne! A v mislih imam tiste označbe območja hitrosti 30 km/h, ki so se v zadnjih letih namnožile, kot gobe po dežju. In jih je na Slovenskem moč videti celo več, kot leta 1987 gob v Černobilu. Pojavijo se tam, kjer jih najmanj pričakuješ. Postavljene so tam, kjer te lahko najbolj presenetijo. Četudi v bližnjem, par kilometrskem radiju ni na spregled prav nobene šole, bolnišnice, vrtca, parlamenta ali norišnice. Le zakaj? To vprašanje me je begalo kar nekaj časa.
Doumel sem, da delček resnice leži tudi v tem, da je novodobna slovenska skrb za lastno rit in svoj novozgrajeni kurnik privedla celo do tega, da je lahko vsaka vaška skupnost, ki je štela najmanj 3 člane, podala zahtevo, da bi bilo pri novozgrajenemu kurniku, kjer se cestišče zoži za 14 centimetrov, fino postaviti famozno tablo Cona 30. Četudi se v sosednji Avstriji pelješ na podobnem cestišču mimo takšnih in drugačnih kurnikov vsaj 70 km/h. »Saj, za vraga, mimo moje novozgrajene hiše se pa že ne bo divjalo!«, mi na moje vprašanje o smiselnosti postavljene table odvrne nadobudni očka ter tako nejevoljno odbrzi s svojim bleščečim BMW-jem po svojega otroka v vrtec, da so nizkopresečne Pirellijeve gume kar cvilile.
Tako imam v zadnjem času občutek, da je kar celotna Slovenija postala Cona 30. In ne zgolj zaradi postavljenih znakov! Tako nas politiki in država prav vsak dan opominjajo, da moramo v duhu varčevalnih ukrepov, zategovanja pasu in zniževanja plač, prestaviti v nižjo prestavo ter drastično zmanjšati hitrost ter nam z novimi in novimi davki postavljajo svojstvene Cone 30. Četudi v bližnjem, par kilometrskem radiju ni na spregled prav nobene norišnice!
Tekst in foto: Chan
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Chanov kotiček: Slovenija, moja »Cona 30«"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
@ristenic: se povsem strinjam, da so smiselne omejitve v naseljih, kjer lahko kadarkoli skoči na cesto otrok, zaželene in dobrodošle (ne zgolj v okolici šol, vrtcev, ipd). A smo na naših cestiščih kljub temu postali ujetniki popolnoma nesmiselnih hitrostnih omejitev oziroma malce “čudno” postavljenih znakov omejitve (eden od takšnih primerov je stara cesta med Brezovico in Vrhniko, na kateri se skorajda vsakih 57 m spremeni hitrostna omejitev in po kateri bi se lahko brez težav vozili z bistveno bolj enakomerno omejitvijo). Nenazadnje deluje tudi marsikatera “novoustanovljena” cona 30 (ter včasih tudi kakšni elektronski prikazovalniki hitrosti), da so postavljene zgolj zaradi tega, da zadostijo tamkajšnji lokalni skupnosti (po domače povedano: da dajo mir), vozniška kultura tamkajšnjega življa pa se zaradi tega ne spremeni kaj drastično.
Smiselnost hitrostne omejitve je vedno relativna – odvisna od tega, s katere strani jo gledaš. Ko smo za volanom, nam je velikokrat omejitev razumljivo nesmiselna. Ko si stanovalec ulice, kjer omejitev stoji, in imaš majhnega otroka, pa se ti zdi taka omejitev še kako potrebna. Marsikdaj, ko se peljemo po lepi, ravni, povsem prazni in osamljeni cesti skozi vas, in preklinjamo omejitev, bi se morali zavedati, da v tej idili naslednji trenutek lahko izza ograje na cesto skoči otrok, ki verjame, da je v njegovi vasi cesta še vedno varna. Jaz zato podpiram nizke hitrosti v bližini ljudi, bi pa na (ustrezno širokih in ravnih odsekih) avtocestah dvignil omejitev na 150 km/h.
hahaha, a si se ti že sploh kdaj vozil po Avstriji? Ne rečem, imajo bolj smiselno postavljene prometne znake ampak cone 30 imajo v naseljih najmanj 3x pogosteje kot pri nas!!!