Čeprav mu Erjavec že nekaj let obljublja med in mleko, pa se s skromno penzijo le še komajda preživlja iz meseca v mesec. Kljub temu, da je s svojim delom dolga desetletja redno plačeval vse možne prispevke, pa je danes lahko presrečen, da je vsaj poštar s pokojninskimi obvestili reden. Čeprav je penzija skromna, je vesel, da jo sploh še ima. Čeprav mnogi grozijo, da še te ne bo več videl. Zaradi grozečih Svetovih napovedi, televizije sploh ne gleda več.
Leta se že krepko poznajo v njegovih zgaranih sklepih. Z vsakodnevnim jutranjim čakanjem na redno delavsko avtobusno linijo se je že davno naskrivaj, brez opozorila, naselila v njegove sklepe trdovratna revma. Brez tablet ne more več niti zaspati. Brleča tovarniška neonka mu je povsem uničila vid. Brez očal ne najde niti svojih copat. Vsakodnevno sklanjanje za tekočim trakom mu je pustilo bolečine v križu. Njegov zdravnik mu je že davno prepovedal nositi težka bremena. Menda zaradi prehude obrabe hrbtenice. Ah, kaj pa zdravniki vedo …
Še vedno se prav dobro spominja tistega dne. Kar nekaj časa je na kupček dajal svoje skromne prihranke. Končno si je lahko privoščil povsem nov avto. Čeprav osnovnega in z osnovnim motorčkom, je bil srečnejši, kot če bi domov pripeljal najnovejšo Mercedesovo limuzino. Dolgo časa si ga je že želel. O tem dnevu je sanjal vsa ta leta, ko se je s starim, razmajanim Integralovim avtobusom prevažal vsakodnevno na šiht v fabriko.
Seveda je vozil kar nekaj avtomobilov. Najbolj mu je ostal v spominu stari Fičo, 850 ne 750. Kupil ga je od sodelavca v tovarni. Zanj je dobro skrbel, imel ga je dolgo časa. Z njim je družino večkrat zapeljal na morje. V sindikalno prikolico, katera mu je pripadala enkrat letno. Pa saj so tedaj bili le lepši časi. Časi, ko so si lahko vse družine privoščile morje, delavcem pa ni bilo potrebno na cesto, da bi prejeli vsaj lanskoletno plačo.
V novem avtomobilu se sedaj počuti kot prerojen. Udobni sedeži ne dopuščajo bolečin v hrbtenici. Bolj je udoben, kot Dormeova vzmetnica, ki jo je naročil po televiziji. Pa volan! S kakšno lahkoto ga suče. Na mestu ga obrne, če je potrebno. Daleč od časov njegovega fičota! Če mu je vroče, ga hlad klimatske naprave popolnoma osveži. Kljub opozorilom prodajalca, naj pazi z ohlajanjem, mu povsem paše, ko si nastavi hlad, da mu piha po preznojenem telesu. Kaj pa vedo ostali, kaj njemu paše in kaj ne … Ostalih elektronskih pomagal niti ne pozna, niti jih noče poznati. Še radijske postaje so mu pomagali poiskati. Pa saj itak posluša le Veseljaka.
Pa vendarle se je marsikaj spremenilo. Preveč. Vsi brzijo, vsem se nekam mudi, nihče nima več časa zase. Že ko skoči do bližnje trgovine po najnujnejše, se boji, da se ne bi kakšen nadobuden mladec zaletel vanj. Nihče ne razume ali pa sploh noče razumeti, da njegovi refleksi pač niso več isti, kot pred tridesetimi leti. Pa saj ima takisto pravico, da se tudi sam vozi po cestah, ki jih je sam pomagal izgraditi!
»Hja, počas se boš spet mogu začet furat z avtobusom. Bo varneje …!«, mu zakličeta z zadnje klopi razigrana vnuka najstniških let. Najprej se je zamislil in zgrozil, kako ga zopet pošiljajo nazaj na avtobusno postajo, kjer je spoznal revmo. Potem pa se je sam pri sebi nasmehnil z mislijo, da takšna usoda čaka tudi njegova mlada nadobudneža.
Besedilo: Chan, foto: Mike “Dakinewavamon” Kline
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen