Chanov kotiček: Zakaj smo v krizi?

chart-euro-gold-49872-l

barrel-biohazard-dollar-51489-l

audi-crome-black-1427935-l

Pred njim se naenkrat pojavi daleč najtežje vprašanje. Vprašanje, ki najverjetneje zahteva več miselnega dela, kot ob prebiranju recenzij Slavoja Žižka. Vprašanje, ki morda zahteva bolj poglobljeno raziskovanje, kot ob iskanju pravega očeta Petra Stelzerja. Vprašanje, ki definitivno zahteva bistveno več intelektualnega napora, kot ga doživi povprečen predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu na vseh svojih delovnih obiskih. Gre namreč za večno vprašanje večine slovenskega življa, kakšen avto sploh izbrati, ob obilici denarja v žepu.

V ponižni preproščini, katere je navajen že celotno svoje življenje, tako po mukotrpnem miselnem procesiranju ugotavlja, da se še daleč najbolj racionalna izbira kaže v Škodini Octaviji, karavanske preobleke, z napisom TDI na zadku. Veselo ugotavljajoč prihaja do spoznanja, da je še vedno dovolj »nemški«, da ga ne bi pustil na cedilu za prvim ovinkom, dovolj prostoren, da lahko prepelje v prtljažniku poleg dveh sodov vina še taščo. Ter toliko dizelsko varčen, da se bo z njegovo porabo lahko še dolgo hvalil pred pivskimi kolegi. Vesel svoje ugotovitve se odpravi proti najbližjemu avto-salonu ter naroči popolnoma novega …

… limuzinskega Audija A6. Trgovec ga prepriča, da je dva tisoč kubični primerek prešibak za svojo težo in bi ga znalo na kakšnem klancu že malce dušiti. Vsaj tri – nula, da je menda ta pravi. Tudi z obveznim pogonom na vse štiri, če kdaj ne bi bila splužena cesta do zidanice ter za vsak slučaj še s tristotrinajstimi konjiči pod havbo. Čeprav v avtu najraje posluša le novice in oddajo Odprta dlan na Zelenem valu, pa je menda v takšnem avtu Bang & Olufsen-ov zvočni sistem za osem evrskih jurjev skorajda toliko samoumeven, kot pol centimetra debela plast »štaubcukra*« (* sladkor v prahu) na trojanski kremšniti. Konec koncev pa se bo s 24.973 euri, namenjenih dodatni opremi, lahko še nekaj časa hvalil pred kolegi.

V novem Audiju uspe ženo peljati na romantično večerjo v Kaščo Mrlačnik. S froci si privoščijo sploh prvi polet z letalom in dva tedna Hurgade. Še Elanove smučke si je kupil, ker je menda precej moderno in šik iti pozimi na smučanje v italijanske Dolomite. Poskusil sicer še ni. Hiša končno dobi novo fasado živo marelične barve in toliko let želeno škarpo iz pohorskega škriljavca, s katero se bo dokončno ogradil od najbližjih sosedov. Na Štajerskem se že bohoti nov vikend, z lepo obokano vinsko kletjo ter pred hiško postavljenim umetelno oblikovanim dvometrskim Svetim Martinom, z realistično oblikovanim grozdom v rokah, katerega je kupil na zadnjem sejmu trgatve v Ivanjkovcih.

Mine leto dni, kupček denarja pa prične počasi, a vztrajno kopneti. Povsem običajen Slovenec, z nekdaj povprečno plačo 976,81 eura neto ter podedovano zidanico na Dolenjskem, s še vedno 156 trsi vinske trte, v trenutku ugotovi, da skorajda vsak tretji dan stoji na bližnji bencinski črpalki: »Banda hudičeva, tako nabija te cene bencina, da bo potrebno še peš hodit naokrog … Krivi pa so itak vsi, rdeči, beli, črni, SVIZci, uradniški voluharji, ponovna Arturjeva predsedniška kandidatura in barabe RTV-jevske, ki niso poslale na Eurosong dvojčici Prusnik.«. Trenutek streznitve ga zadane bolj, kot če bi mu na glavo padel dvometrski Sveti Martin, z realistično oblikovanim grozdom v rokah, katerega je kupil v Ivanjkovcih.

Trenutek streznitve ga privede do odločitve, da bodo potrebni drastični varčevalni ukrepi. Občutili jih bodo prav vsi člani družine. Brez izjeme! Po težkem enotedenskem prepričevanju in trdih pogajanjih je končno prepričal froca in ženo, da bodo naslednje leto, namesto v Hurgadi, dopustovali v bližnjem kampu v Rovinju. Dejal jim je, da je uspel v nekaj dneh preračunati, da bodo s tem uspeli privarčevati vsaj za enoletno obvezno zavarovanje in polni kasko Audija …

Tekst: Chan; foto: Ambrozjo; julosstock; krustys