Sanjal je o klasičnem roadsterju 500SL, s katerim se je po ulici vozil vaški frajer, ki je imel na sovozniškem sedežu vedno drugo “blontno” bitje z velikim oprsjem. Stene sobe so mu namesto pomanjkljivo oblečenih tet krasili postri legendarnega Pullmana 600.
Nato je postal velik, njegove sanje pa zmeraj manjše. S troizmenskim delom v slovenski neo-tranzicijski manufakturi ni mogel plačevati niti rednih servisov za svojo Opel Ascono, kaj šele, da bi strumnega koraka stopil do najbližjega prodajalca stuttgartskih sanj, rekoč: “En lizing prosim!”
A sanje so ostale. Nikoli ni pozabil na strast, ki mu je tako odločilno krojila otroštvo, da mu je še med izgubo nedolžnosti v glavi donelo le neuničljivo dizelsko klenkanje 240D. Začel je razmišljati, kako lepo bi bilo biti delničar družbe, ki jo tako zelo spoštuje in čisla, zato je preko internetnega programa, ki simulira trgovanje na borzi, kupil paket “navideznih” delnic Daimler AG.
Kot “delničarju” se mu je svet spremenil. Iz entuziasta in ljubitelja se je spremenil v nevrotika. Na levo ritnico si je dal narediti tatu z napisom Engineered like no other ter si sredi stanovanja postavil oltar s srebrno zvezdo in portretom smejočega Dieterja Zetscheja med zborom skupščine, ko delničarjem poroča o dobrih novicah iz zadnjega fiskalnega četrtletja leta 2012. Ko so v Stuttgartu predstavili nov model, je bil v njegovi hiši praznik. Punca mu je morala brati članke o predstavitvi vozila, medtem ko je on poslušal in zraven sanjaril.
Večkrat je jezen pisal urednikom revij, ki so objavljale zgodbe o padanju kvalitete ponosne srebrne zvezde. Razumel jih je kot gnusno podtikanje in poskus uničenja ugleda znamke. Najbrž s strani Kitajcev, ki bi radi kulturno-revolucijsko zavzeli svet, in seveda nemškomrznih Japoncev, ki so zagrenjeni, da je zaradi njihovega kravjega pakta z Nemci stopnja radiacije v Hiroshimi in Nagasakiju še vedno nad sprejemljivimi nivoji.
Nervozno je prebiral finančna poročila investitorjem, objavljena ob koncu leta, in preklel nemške železarske sindikate, ki so se zopet pripravljali na stavko. Vpisal se je na vse možne forume povezane z avtomobilizmom in začel iskati teme, ki vsebujejo besede “mercedes”, “benz” ter “okvara” ter se začel spuščati v besedne vojne z nič hudega slutečimi uporabniki, ki so spraševali, kje bi dobili poceni turbino ali nove šobe za E razred tipa W211. Najbrž niso redno menjevali olja. Mercedes se namreč ne pokvari kar tako. Najbrž so motor hladen tiščali v visoke vrtljaje. Mercedes se namreč ne pokvari kar tako. Najbrž sovražijo njega, njegove navidezne delnice in ves germanski svet ter so v svoje posode za gorivo namenoma stresli kilogram kuhinjske soli. Mercedes se namreč ne pokvari kar tako.
Rad je imel ta svoj Daimler AG. On je bil Daimler in Daimler je bil on. Prepričan je bil, da ga bodo nekega dne povabili v Stuttgart in mu kot neumornemu branilcu industrijskega konglomerata ponudili mesto častnega člana uprave. Vsakič, ko je obrnil ključ oksidacijsko-kompromirane Ascone in se ob desetih zvečer odpeljal v službo za tekoči trak, je razmišljal, če je ravno danes tisti dan, ko ga bo poklical prijatelj Dieter in mu povedal, da ga na Brniku že čaka zasebni Airbus A320, ki ga bo popeljal na slovestnost pripravljeno njemu v čast. Morda ga pokličejo že jutri!
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Delničar"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
dobro napisano 😀
freddie, kot vedno napišeš tako, da se mora človek nasmejati 🙂
@divjak888. Nihče ne pričakuje da bodo bedaki razumeli ta tekst ;). Lepo je namreč povzeto delničarstvo in značkanje na forumu. bravo 🙂
krii bedak je to spisal?