Leta 1918 bi pisalo: »S tem odlokom se prepoveduje izdelava, prodaja in javna raba vseh vozil, ki jih žene tekoči derivat nafte na vsem ozemlju naše države. Odlok začne veljati jutri.«
Sto let kasneje smo v času belih rokavic in močnih demokratičnih javnih mnenj. Ki jih tako ali tako sproducirajo interesne sfere – da ne bo kdo mislil, da je javno mnenje res javno.
Tako med drugim prevladuje močno ”javno” mnenje, da je treba s sveta spraviti jedrske elektrarne in vozila (pardon – avtomobile; ker letala in ladje morajo ostati, da bo šla lahko ta ista javnost na zaslužen dopust nekaj 10 tisoč kilometrov daleč in da bo roba iz Aliexpressa čimprej v domačem nabiralniku) z motorji z notranjim zgorevanjem.
Ampak odloka, kot zgoraj, ne bo. Že zdaj je jasno, kakšen bo scenarij: omejitev izpusta ogljikovega dioksida za motorna vozila bo sčasoma tako nizka, da je avtomobili z MNZ ne bodo mogli dosegati.
Kar je pravzaprav čisto legitimno.
Tega se dobro zavedajo tudi proizvajalci avtomobilov. Vedeti je treba, da zelo verjetno znotraj njihovih raznih oddelkov sicer vlada prepričanje, da je treba paziti na naš planet, ampak glavno besedo ima denar. Na vrhu hierarhične lestvice je povsod peščica ljudi, ki zagovarja tezo, da je treba zadovoljiti delničarje.
Kar je tudi legitimno.
Ampak peščici tehnikov je jasno, da od danes na jutri ne bo šlo.
Zdaj gre vse v slogu ”povuci-potezi” (ali po naše: vsak vleče na svojo stran), kot rečejo Srbi in kar najbolje opisuje nastali položaj.
MNZ so utečeni in novi izdelki so samo razvoj prejšnjih, kar je še vedno zelo poceni v primerjavi z razvojem celotnega avtomobila z zares zelo belega lista papirja.
Zdaj smo torej priča času, ko bodo proizvajalci vlekli MNZ, dokler se bo le dalo, da imajo manj stroškov in večje dobičke, ki bodo financirali razvoj električnih avtomobilov. Na drugi strani so vladne uredbe, določila in predpisi, ki zahtevajo vse večjo čistost avtomobilov.
Predpisi v ”razvitem svetu” postajajo kruti. Napovedana je vrednost 95 gramov CO2 na kilometer na kratek in še za 30 odstotkov manj na srednji rok. Sicer gre bolj ali manj za napovedi (ali želje), je pa jasno: nepreklicno se bliža točka, ko bo MNZ stvar preteklosti.
Bo pa zanimivo spremljati, kdaj in kako se bo vse skupaj odvijalo. Nostradamus o tem ni pisal, tako da ta hip to vedo zgolj vedeževalci z Vidovitim Milanom na čelu.
Besedilo in foto: Vinko Kernc.
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Kako (in kdaj) bo končal motor z notranjim zgorevanjem?"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Nekako ne verjamem v izumrtje MNZ vsaj še dolgo , dolgo ne, kot tudi ne verjamem v elektriko, tudi še dolgo dolgo ne, vsaj v ne masovno prevlado , ker je preveč dejavnikov, ki jih še ni mogoče odpraviti in jih še dolgo ne bo , če bi vse šlo na el. Že samo to kje bi nenadoma proizvedli toliko el., da bi je bilo dovolj za vsa vozila, da vse slabosti sploh ne naštevam, doseg , čas polnjnje , predraga vozila glede na komfort , ki ga sedaj dobiš za enako ceno pri MNZ, sama proizvadnja baterij….
Jaz pa mislim, da ni vse v regulaciji in omejevanju izpustov, električni pogon je lahko izboljšava vsega kar je pri MNZ slabega. Hrup, tresljaji, neodzivnost, natančnost doziranje moči, mehanski 4×4 in nezmožnost kontrole posameznega kolesa (2 ali 4 ločeni elektromotorji).
MNZ še zdaleč ni mrtev, v nekaterih aplikacijah se bo še dolgo uporabljal kot generator, ker bodo pač baterije še dolgo imele svoje omejitve.
Kdo govori o tresljajih, hrupu in ostalih nepomembnostih. Govora je o vplivu na (evropsko) ekonomijo.
Heretizacija motorja z notranjim izgorevanjem (MNZ), postavljanje izjemno visokih zahtev glede odtisa CO2, nerazumljivo višanje cen novih vozil, davščin…
Vsak elastičen trak se enkrat utrga. In takrat bo poleg MNZ umrlo še kaj, kar pa niti najmanj ne bo povšeči tem istim, ki heretizirajo MNZ.