Neverjetna zgodba o najboljšem avtomobilu 20. stoletja se je pričela v letalski čakalnici. Ron Dennis, vodja McLarna, Gordon Murray, tehnični direktor, Creighton Brown, vodja marketinga, in Mansour Ojjeh iz podjetja TAG (delni lastnik McLarna) so leta 1988 zapuščali prizorišče italijanske velike nagrade v Formuli 1 in zaradi prestavljenega leta debatirali o potencialnem cestnem vozilu iz McLarna. Pogovor je vodil Murray in razglabljal, kako bi izdelal ultimativnega cestnega športnika z željo ustvariti nemir v hiearhiji superšportnih vozil.
Projekt je bil potrjen leta 1989, ko so tudi javno razkrili karte. Za dosego cilja je Murray začel iz ničle, pri tem uporabil znanje iz Formule 1 ter s pomočjo edinstvene zasnove motorja, šasije in celo pnevmatik začel pisati zgodbo o uspehu.
Nedvomno je bil drugačen. Voznik je v F1 sedel sredinsko in nekoliko spredaj pred obema potnikoma. Bil je prvi produkcijski avto s šasijo, izdelano iz ogljikovih vlaken in kompozitov, zato se je pohvalil z majhno maso in odlično togostjo. Kot je zahteval Murray, je moral biti sredinsko nameščen motor atmosferski in vozniku ponuditi takojšen odziv ob pritisku na stopalko za plin. Glede motorja so se najprej odpravili k Hondi, ki je v Formuli 1 takrat McLarnu dostavljala motorje. Po neuspešnih pogovorih so se obrnili na BMW. Nemci so pripravili ekstremno kompakten 6,1-litrski dvanajstvaljnik, ki je razvil 461 kilovatov (618 KM) moči in, kar je najpomembneje, dostavil je 651 njutnmetrov navora pri nižjih obratih.
Moč se je prenašala na zadnji kolesni par preko sklopke iz ogljikovih vlaken in prečno postavljenega 6-stopenjskega menjalnika. Za zunanji videz je poskrbel Peter Stevens, zato je bil F1 majhen in – zahvaljujoč številnim uram, preživetim v zračnemu tunelu – brez odvečnih aerodinamičnih dodatkov. Namesto tega je za podtlak skrbel poseben sistem ventilatorjev okoli vozila, ki so pod in okoli njega ustvarjali dodaten podtlak. Seveda je bil F1 brez vseh vozniških pomagal. Na seznamu tako ni bilo servo volana, sistemov za oprijem in ABS zavor.
10 razlogov, zakaj je McLaren F1 tako poseben
- Izdelali so le 64 običajnih cestnih različic. Ostalih 42 so prototipi, dirkalniki ali posebne različice.
- Še vedno je najhitrejši avtomobil na svetu z nameščenim atmosferskim agregatom.
- Motorni prostor so oblekli v folijo iz zlata za lažjo porazdelitev toplote. Uporabili so tudi druge eksotične materiale, kot sta titan in magnezij.
- McLaren je naredil izgubo na vsakem 634.500 funtov vrednem avtomobilu. A danes njegova cena strmo raste, dražbena hiša Sotheby je avgusta 2015 prodala F1 LM iz leta 1998 za neverjetnih 9 milijonov funtov.
- Obsesija Murraya za čim nižjo maso je pripeljala inženirje do točke, ko so prepolovili debelino usnjenega oblazinjenja v potniški kabini.
- Posebno orodje, ki pride skupaj z avtomobilom, so izdelali iz pozlačenega titana ter s tem prihranili pri masi.
- Izredno lahki zvočni sistem iz Kenwooda ni imel iskalnika za radio postaje. Murray ni nikoli poslušal radia.
- Vsak F1 je bil opremljen s prtljažnimi kovčki, ki sta bila narejena po meri za dva stranska prostora.
- Lastnik je dobil uro Tag Heuer z vgravirano serijsko število njegovega avtomobila.
- Letna cena servisa stane od 20.000 do 40.000 funtov, McLaren pa ima tehnike še vedno v pripravljenosti, da poletijo kamorkoli in opravijo reden letni servis.
Nekoč je Murray dejal: ”Želeli smo narediti F1, ki bo imel boljše vozne lastnosti, bo bolj udoben in zmogljiv od vsega, kar je bilo na trgu. Postavili smo mejo za vse superšportnike, kot tudi za moje takratno službeno vozilo, Hondo NSX, v vožnji in kompromisu pri vožnji. Dosegli smo vse, izjema je le krmiljenje. Kot najboljšega izberem Lotus Elan. F1 pride blizu, a ne dosega čistosti Lotusa.”
Leta 1992 so na veliki nagradi Monaka predstavili prvi prototip. Z dokaj “normalno” ceno 634.500 funtov je McLaren z vsakim prodanim primerkom sicer naredil izgubo, a se zaradi njegove ekskluzivnosti cene rabljenih primerkov danes dvigajo preko 9 milijonov funtov.
Prvi kupec je svojega F1 dobil dostavljenega tik pred božičem leta 1992, proizvodnja pa je tekla vse do leta 1998. McLaren ob začetku ni vedel, koliko časa bodo izdelovali model, niti koliko jih bodo naredili. ”Na začetku nismo vedeli, kakšen bo trg za F1. Po prvih dostavah smo se odločili, da zaključimo pri številki 150. Nismo želeli razburiti naših strank, kot so to storili pri Ferrariju z modelom F40. Serijo so morali omejiti, toda na koncu so naredili okoli 1.350 enot,” je še dejal Murray.
Na koncu so izdelali 106 primerkov F1, od tega jih je bilo 64 primernih za cestno vožnjo, tako kot si jih je sprva predstavljal Murray. Ostalih 42 je že druga zgodba – 5 je bilo prvotnih prototipov, 28 dirkalnih različic F1 GTR ”long tail”, 3 različice GT s specialno homologacijo in 5 (plus dodaten prototip) različice LM. Slednje so povsem olajšali in navili v spomin letu 1995, ko je F1 na slavni dirki Le Mans zasedel prvo, tretje, četrto in peto mesto.
Proti koncu proizvodnje, leta 1998, je Andy Wallace s pet let starim prototipom XP5 dosegel najvišjo hitrost 390,7 km/h in postavil najhitrejši čas v zgodovini produkcijskih vozil.
Avtomobilizem.com (Vir: The Guardian, Carmagazine, McLaren. Foto: McLaren.)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen