Sedel sem za volan enega najbolj iskanih Oplovih klasikov in se vrnil devetdeset let v preteklost, ko so se z Admiralom po cestah prevažali najbolj premožni Nemci. Opel je z Admiralom želel konkurirati predvsem za tiste čase nedosegljivi trojici Mercedes-Benz, Horch in Maybach. A je bil v primerjavi s tekmeci bistveno cenejši (stal je 6.500 takratnih nemških rajh mark) in varčnejši, kar mu je z izjemno modernim videzom, najnovejšim motorjem in vrhunskim udobjem hitro prineslo številne kupce.
Slog za boj proti ključnim nemškim tekmecem
Opel je poskušal s klasično zasnovo in modernimi dodatki poskrbeti za odmik kupcev od klasičnih tekmecev znotraj 3,5-litrskega razreda. Za razliko od Kapitäna, predstavljenega leta 1938, je Admiral slonel na tradicionalni šasiji, ločeni od karoserije. S tem je odprl pot številnim predelovalcem in karoseristom, da so lahko prilagodili zunanjo podobo in spremenili namembnost modela. Tako je bil Admiral v precej spremenjenih oblikah na voljo kot rešilec, delovni kombi in športni kabriolet, ki je bil še posebej eleganten. Vsi so bili navdušeni predvsem nad novo razvitim vrstnim šestvaljnikom s prostornino 3.625 kubičnih centimetrov. Moč motorja se je ustavila pri 55 kilovatih, končna hitrost pa je bila 132 kilometrov na uro.
V osnovi gre za izboljšan in posodobljen 3,5-litrski šestvaljnik, ki ga je Opel uporabljal v lahkem dostavniku Blitz. Šele kasneje so strokovnjaki ugotovili, da si je Opel številne motorne dele izmenjal z General Motorsom in gre za konstrukcijsko podobne motorje. Do začetka druge svetovne vojne so izdelali 6.404 Admirale, leta 1939 pa prekinili proizvodnjo in pospešili proizvodnjo tovornega modela Blitz.
Slog Art déco, ki je izšel iz sloga Art nouveau, se je razvil v Franciji in je med letoma 1920 in 1940 prevzel svet. Odvečne karoserijske dodatke obravnava kot nujne značilnosti in elegantno povzema bistvo gibanja. Vse je bilo v znamenju elegance. Ta je postala protiukrep svetu, ki je – med evforijo napredka in gospodarskimi krizami – razvil željo po lepem. Elementi pod vplivom Art decoja so del Oplovega Admirala, ki je tudi na račun ekstravagantnega videza nekaj časa zadrževal 25-odstotni tržni delež v svojem razredu. Še majhna podrobnost: bela plošča za registrsko tablico je v celoti osvetljena in služi za vidnost registrske tablice.
V prvem letu so jih izdelali le osem
Opel je leta 1937 izkoristil priložnost in na avtosalonu v Berlinu, v čast 75-letnici obstoja podjetja, dodobra razburkal avtomobilski svet. Admiral je takoj požel precej pozornosti, predvsem pri višjem srednjem sloju kupcev, ki si niso mogli privoščiti ultra dragih prestižnih limuzine tistega časa, so si pa vseeno želeli avto, s katerim bodo javnosti pokazali svoj položaj v družbi. A ker je proizvodnja zaradi poletnih počitnic stekla šele proti jeseni, so leta 1937 izdelali vsega osem Admiralov.
Čeprav sem vozil že marsikaj, tudi od Admirala nekaj let starejše motorje, še nikoli nisem sedel za volanom tako starega osebnega avtomobila. Začaral me je že njegov videz. Povsem navdušen sem nad tem, kako so speljali zadek, kot pri kakšnih kabrioletih ameriških proizvajalcev. Piko na i dodajo še zeppelin na koncu izrazito dolgega pokrova motorja in veliki blatniki. Nič manj dih jemajoče ni v notranjosti. Voznikov sedež je proti današnjim sedežem udoben kot najbolj mehek fotelj v dnevni sobi, pomična stekla prinašajo za tisti čas nadpovprečno število možnosti zračenja notranjosti. Še najbolj pa navduši, kaj vse je imel Admiral na seznamu opreme že leta 1937. Kot prvi Opel je imel vgrajen avtoradio. In to ne običajnega, avtoradio Blaupunkt, ki je znamko spremljal še dolgo v prihodnost. Potem je tukaj še ročica ročne zavore, ki deluje kot ročaj mitraljeza “tommy”. Imel je tudi sistem za zračenje: poteg ročice in pred deljenim vetrobranskim steklom se odpre poseben zračnik.
Težko je ostati “hladen kot špricer”
Zagon motorja v vozniku vzbudi serijo prijetnih in vznemirljivih občutkov. Mehanski zvok motorja in nežno brbotanje šestvaljnika delujejo v sozvočju. Deluje nevsiljivo in precej bolj uglajeno, kot sem pričakoval. Za speljevanje z mesta ni potreben pritiska na stopalko za plin. Zaradi velikega navora, ki je posledica velike prostornine motorja, je dovolj že rahlo popuščanje sklopke in potem hiter pomik ročice v drugo prestavo. Položaj prestav je podoben kot pri menjalniku Getrag: prva prestava je levo navzdol, druga na sredini navzgor. Menjalnik ima skupno štiri prestave (3 za naprej in ena vzvratno) ter je sinhroniziran za vse prestave, le za pretikanje v prvo je potreben hiter dvojni pritisk na stopalo sklopke. Pospešuje hitro in ob polnem plinu kar sunkovito. Za konec lahko le rečem, da zavore so. To je pa skoraj tudi vse. Luknje in neravnine Admiral pobira kot za šalo. Nedvomno so se pri Oplu želeli kosati z najbolj udobnimi prestižnimi limuzinami tistega časa. Podvozje je zato sila udobno, zato so potniki dejansko lahko uživali v vožnji kot na “čarobni preprogi”.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
8 komentarjev za "Poklon legendi: Opel Admiral"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Opel Admiral 2.8, peta slika od zadaj. Tega je imel moj dedek. Sem se peljal, tudi 200 je šel. Hudo za tiste čase.
Premožnega dedka si imel 😀
V bistvu je res bil, čeprav je, za moje pojme, preveč škrtaril do samega sebe. Na koncu je vozil pejeka, otrokom je zapustil kar nekaj denarja in ogromno hišo v Opatiji. 🙂
@Gašper Pirman; Čemu služi tole, kar je prikazano v zadnjem kadru videa?
Drugače pa tole meni deluje zelo zelo prestižno za čase pred malo manj kot 90 leti – kakšni so potem bili šele Maybachi. Recimo serijskih avtoradijev nekateri še 20 let nazaj niso imeli, tale pač.
Za nastavljati radio, iskanje postaj, glasnost…
Hvala za odgovor 👍
Uf, namesto sedežev so vgradili cel divan!
Ja, takrat so se lastniki vozili zadaj, kar se lepo vidi po ureditvi prostora.