Po več kot pol stoletja zamrznjene zgodovine na cestah je Kubance odneslo v salone. A je večino začetno navdušenje hitro minilo zaradi šokantnih marž v višini 400 ali več odstotkov.
V salonu Peugeot v državni lasti na primer razpon cen znaša od 91.000 USD za Peugeot 206 letnika 2013 pa vse do vrtoglavih 262.000 USD za nov Peugeot 508. Ni potrebno posebno znanje matematike za hiter zaključek, da si bo med petimi milijoni zaposlenih Kubancev s povprečno mesečno plačo 20 USD težko kdo privoščil nov avto.
Pred reformo je bila prosta prodaja omejena na vozila, ki so prišla na Kubo pred revolucijo leta 1959. Kuba je s tem postala pravi muzej na kolesih, med “eksponati” pa se najde največ ameriških avtomobilov in avtomobilov sovjetske proizvodnje iz časov velikega zavezništva.
Po reformi iz leta 2011 so lahko Kubanci medsebojno kupovali in prodajali rabljena vozila brez omejitev, a so do sedaj potrebovali posebno vladno dovoljenje za nakup novega ali rabljenega vozila (navadno iz flote vozil za najem) od uradnih državnih prodajalcev.
Vozila novejšega datuma so na Kubi večinoma v vladni floti ter so jih do petka po relativno nizkih cenah prodajali izbranim posameznikom kot so na primer kubanski diplomati, zdravniki in učitelji, ki so delali v tujini. V petek so njihove cene poskočile nad magično mejo 25.000 USD, kar je pri ljudeh povzročilo masovno zgražanje, pa tudi takojšnjo prilagoditev cen vozil, ki jih prodajajo posamezniki.
Država na otoku ohranja svoj monopol v prodaji avtomobilov ter je lastnica polovice izmed 650.000 vozil na kubanskih cestah. Po zagotovilih vlade naj bi dobiček od prodaje avtomobilov v celoti namenili razvoju javnega transporta. Diplomati, tuja podjetja in izbrani državljani pa bodo s posebnim dovoljenjem vlade še vedno lahko uvažali nova vozila brez državnega pribitka.
Povsem nov pogled na davek na luksuz, drži?
Vir: Reuters. Foto: Helene84
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen