Včasih so bila naša srečanja tradicionalno vezana na evropske avtomobilske salone, kjer si je – ne glede na številne ostale obveznosti – vedno vzel vsaj nekaj minut časa za klepet. Seveda smo se videvali tudi na dogodkih, ki jih je Mercedes organiziral v domačem okolju in so bili vezani na delo oblikovalskega studia v Sindelfingnu.
Tokrat se je prijazno odzval na vabilo zastopnika znamke in v uvodu dogodka Mercedes-Benz Star Experience na Vranskem pripravil predavanje o ikoničnem oblikovanju, ki je značilno za prestižne znamke. Potem pa si je, povsem v svojem prijaznem in sproščenem slogu, vzel kar precej časa za odgovore na novinarska vprašanja.
Nemčija in Slovenija sta z vidika sprejemanja električne mobilnosti precej različni, vi pa imate to prednost, da poznate situacijo na obeh trgih. Se tudi v Nemčiji dejansko kaže upad navdušenja nad električnimi avtomobili ali je ta skepsa povezana z državami, kjer je bilo (tako kot v Sloveniji) manj vlaganj v spodbude in infrastrukturo?
Mislim, da gre za trend, ki se ga da zaznati vsepovsod. Vedno je tako, pride nekaj novega, neka nova tehnologija, v njej vidiš potencial in je zelo težko preceniti, kako dolgo bo trajalo, da se bo uveljavila na trgu. Podoben primer je avtonomna vožnja; če pogledamo šest do sedem let nazaj, ko so bili še na sporedu klasični evropski avtomobilski saloni, smo tam videli kar nekaj konceptov s peto stopnjo avtonomije, brez volana, kar je danes praktično nemogoče narediti. Pri elektriki je bilo vse skupaj morda zastavljeno zelo optimistično.
Za Mercedes se naš končni cilj ni spremenil – postati proizvajalec električnih avtomobilov, za tem stojimo. Evropa naj bi z letom 2035 prepovedala motorje z notranjim zgorevanjem in seveda je bilo potrebno reagirati, narediti produkt za to zakonodajo, saj sicer svojim kupcem ne moreš ničesar ponuditi. Sam zadnje leto vozim električni avtomobil in sem popolnoma navdušen. Mislim pa, da je treba kupcu vedno pomagati pri odločitvah. In trenutno jim nihče ne pomaga, celo nasprotno. Priča smo svojevrstnemu udrihanju po električni mobilnosti s komentarji, kot je: “Saj sem vedno govoril, da od elektrike ne bo nič.” Če bi nekdo imel možnost dlje časa uporabljati električen avtomobil – celo leto, da vidiš, kako je pozimi in poleti – in zbrati lastne izkušnje, bi bil zagotovo pozitivno presenečen.
Pa mislite, da to res velja za vse? Osebno sem mnenja, da obstajajo ljudje in področja, kjer elektromobilnost ne bo prava rešitev.
Seveda, drži. Ampak sam delam za Mercedes, ki kot luksuzna znamka nima produkta za vse kupce. Govorimo o višjem cenovnem razredu, kjer za uporabnika to pogosto niti ni edini avtomobil. Menimo, da imajo naši kupci boljše možnosti za polnjenje doma in v službi in če pogledate Nemčijo in Avstrijo, je tudi mreža hitrih polnilnic zelo dobro razvejana. Se je pa treba nekoliko prilagoditi. Če enako delaš stvari zadnjih trideset let, je običajno težko spremeniti navade. Niso vsi pripravljeni na to. Tudi sam sem se prilagodil, z električnim avtomobilom se pelješ popolnoma drugače in moram priznati, da se sam s tem lahko identificiram in nimam težav. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki pravijo: “Zakaj bi se moral jaz prilagajati avtomobilu?”
Še iz mladosti se spomnim, da je bilo za vse s hitrim avtomobilom pomembno, koliko časa so potrebovali za daljše vožnje. Nekdo je na primer relacijo do Münchna prevozil v določenem času, sosed je pa hitro komentiral, da je bil on še pet minut hitrejši. S tem smo zrasli in trajalo bo generacije, da se tovrstno razmišljanje spremeni, ne gre čez noč. Kljub temu mislim, da če prevozim 750 kilometrov in moram po poti dvakrat polnit avtomobil po 20 oziroma 25 minut, je to zame easy. Tako ali tako bi naredil postanek.
Osebno sem mnenja, da elektromobilnost še vedno raste, a s počasnejšim tempom. Na začetku je šlo vse skupaj hitreje, tudi na račun subvencij, ki so bile na primer v Nemčiji naenkrat ukinjene.
V kakšni meri na trenutno stanje sprejemanja elektromobilnosti vplivajo nenehna prilagajanja strategije, politika in nenazadnje mediji, ki o tem pišemo?
Trenutno vse to vnaša precej negativno vzdušje. V Nemčiji so pred zaključkom leta nenapovedano zaključili s subvencijami ob nakupu, potem pa so mediji še tedne in tedne pisali o katastrofalnih potezah brez primerne komunikacije.
Potem so znamke začasno prevzele finančne spodbude?
So, ampak to ni prava rešitev. Na začetku je treba ljudi na nek način spodbuditi, da se spremenijo. Zakaj bi se človek sam spreminjal, če mu je ugodno? Potem pač vidiš ali je to zate dobra rešitev ali ne, določena okolja pa so seveda takšna, da elektrika ne bo prava rešitev, to je logično.
Naša vizija za leto 2039 se komu morda zdi še precej oddaljena, zame pa niti ni, ker oblikujemo avtomobile v generacijah – mogoče dva avtomobila, pa smo že tam! Spremembe prihajajo v Evropo precej drugače, kot na primer na Kitajsko ali v Ameriko. To je za kupca težje, ker ne ve, kaj je res in kdo dela prav. Mi smo na poti, končni cilj je začrtan in ga ne spreminjamo.
Če greva na vaše področje, oblikovanje, ne moreva mimo številnih svetlobnih elementov. Ti so po eni strani funkcionalni, po drugi pa prevzemajo vlogo dekorativnih elementov, kot je krom. Kje je po vašem mnenju meja, ko postane vse skupaj že moteče? Se boste na pravi točki ustavili proizvajalci ali vas bo morda morala zaustaviti zakonodaja?
Ja, po eni stani je to tudi del light pollution, svetlobnega onesnaževanja. Velemesta, kot je recimo Shanghai, praktično ne spijo in to so ekstremi, ki niso od danes, ampak je že dolgo tako.
Po drugi strani oblikovalci dobivamo s sodobnimi tehnologijami in spremembami zakonodaje nove možnosti. Če se spomnite, kakšnih 10-15 let nazaj sploh ni bilo dnevnih luči, v Skandinaviji pa so imeli na primer obveznost vožnje s prižganimi lučmi podnevi zaradi varnosti. V tem primeru je šlo za pozitivno spremembo, ki pa je negativno vplivala na okolje z vidika svetlobnega onesnaževanja.
Danes želi v avtomobilizmu vsak »rezervirati« svojo obliko in na področju svetlobnih elementov presegamo zakonske zahteve. Zanje bi morda zadoščali že dve lučki LED, mi jih imamo pa deset – osem samo za kozmetiko oziroma za izpostavljanje lastnega prepoznavnega sloga, po katerem se razlikuješ od drugih. In to je v redu, do neke mere, ki jo upoštevamo. Določene stvari bomo razvijali tudi vnaprej, na primer tipično »obrv« pri naših avtomobilih. Seveda pa je treba paziti, da izvedba ni moteča.
Bomo imeli potem kdaj tudi priložnost videti osvetljen pokončen emblem zvezde?
Zanimiva zgodba… Ko sem leta 2009 prišel k Mercedesu, mi je moj takratni šef pokazal prototip in rekel: »Že leta in leta delamo na prototipu stoječe zvezde na motornem pokrovu.« Zveni enostavno, ampak ni, ker je svetlobni krog zelo težko oblikovati in jim do takrat še ni uspelo. Moram priznati, da smo danes na dobri poti, da nam bo to mogoče v bližnji prihodnosti uspelo. To bi bila recimo ena značilnost za avtomobil razreda S, pri katerem je glavni trg Kitajska. Takšen avtomobil bi veličastno stal pred kakšnim hotelom z osvetljenim znakom znamke – mislim, da bi večina naročila to opcijo.
Smo na dogodku, kjer je zelo izpostavljena zmogljivost modelov AMG, v Sloveniji se je v zadnjem času fokus znamke zelo preusmeril z elektrike na zmogljivostne modele. Je to specifično za Slovenijo ali opažate kaj podobnega tudi v Nemčiji?
Morda imamo to prednost ali srečo, da ima znamka Mercedes nekaj podznamk, ki so same po sebi zelo močne – tak je na primer G, ki je praktično znamka, AMG, Maybach… Vsako skušamo usmeriti v lastno nišo in za AMG je seveda glavna lastnost zmogljivost avtomobilov. Drugače kot pri elektriki, kjer vsak sprašuje o dosegu, pa o pospešku, odzivnosti, ni pa za daljše razdalje. Mogoče bo prihod elektrifikacije pri modelih AMG trajal malo dlje, ampak se mi zdi to tudi normalna reakcija trga. Mislim, da bodo najbolj ekskluzivni avtomobili, najdražji avtomobili verjetno zadnji, ki bodo električni. Vse je odvisno od produkta, ni splošnih zaključkov – mi nudimo kupcu različne možnosti.
Besedilo in foto: Urška Mihelič Radolović.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen