“Še vedno vozim – vendar ne hodim” ob zaključku šolskega leta

Še vedno vozim vendar ne hodim

Pozdravljeni člani gibanja, partnerji, podporniki, prijatelji.

Težko je opisati ponos, spoštovanje, ki ga v tem trenutku čutim do vas, člani gibanja. Še v enem šolskem letu več ste dokazali, da so meje le v glavah posameznikov, a ne v vaših glavah.

Ponosni bodimo na presežen rekord, po številu sodelujočih dijakov na delavnicah (letos 5.549 mladih; od začetka našega delovanja pa kar 28.549), ponosni na vsako izrečeno besedo, misel, ki ste jo zasidrali mladim za ustvarjanje vrednote varne vožnje.

Fantje in punce, člani, partnerji, podporniki in prijatelji, ne pozabite, skupaj moramo biti najbolj ponosni na življenja.

Med mladimi (15-24 let) je od leta 2008 (ko smo začeli) do danes: 60% manj prometnih nesreč, 67% manj nesreč s smrtnim izidom, 87% manj nesreč s hudimi telesnimi poškodbami. Pa vendar še vedno občutno preveč (lani 23 smrtih žrtev v tej starostni skupini) …

Le ugibamo lahko, kakšen bo rezultat ob dosegu našega cilja (predati zgodbo celotni generaciji – vsako šolsko leto – cca. 17.000 mladostnikom).

Pišem kljub občasni utrujenosti od obljub, kako bo preventiva sistematično urejena, a verjamem, da enkrat bo, utrujenosti od tega, da ni sredstev za sistematične programe preventive v cestnem prometu, a bi bila zelo potrebna. Pa vendar me naše delo vedno znova navdaja z, kot mi je prijatelj omenil, “bolanim optimizmom” in ta optimizem prinaša rezultate. In to na terenu. Ne dovolimo si utrujenosti od poslušanja obljub in ne pozabimo, da “Vztrajno delo premaga vse”.

Hvala vam člani, partnerji, podporniki, ravnatelji, učitelji in drugi delavci na šolah, v imenu vseh rešenih življenj in preprečenih poškodb.

David Razboršek, vodja gibanja “Še vedno vozim – vendar ne hodim”