Turistična paranoja

1VK_5186r

1VK_9069

1VK_5177

1VK_1370rsh

1VK_9560r

Nadležni, kot smo, smo doslej vse nemško govoreče okupatorje pregnali; zadnje smo ven brcnili že po štirih letih, za tiste prej omenjene smo potrebovali 51 let, iz zatečenega stanja pa vemo, da smo tudi vse druge pred omenjenimi časi. Človek bi rekel, da vedno zmagamo, ne tako kot Italijani, ki vedno izgubijo.

Ni pa presenečenje, da smo (ker ”Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči, …”) tudi malo prestrašeni, da nas bo kdo pojedel in prebavil ali po domače rečeno: malo smo paranoični. Najbrž je tako tudi prav.

Pred kratkim me je neka prijetna damica spomnila na dejstvo, ki se tule lepo vklopi v koncept: da so nas, ki smo se rodili v neki drugi državi, pri zemljepisu (ki je danes čisto nek drug predmet z imenom geografija) ponosno in večkrat poučili, da smo tranzitna država. Super, če jih preveč ostane, nas lahko zavzamejo (in kdo ve ali bomo zmogli še enkrat vreči okupatorja ven). Ali kot prebavni trakt: tu pride tujek noter, tam gre ven, adijo. Samo razlika je v tem, da prebavni trakt od tujka pobere, kar se pobrati da. Mi pa najraje zamižimo, dokler je tu, in smo presrečni, ko izgine. Samo z vinjeto mu zatežimo.

Okej, zakaj ne bi tudi mi kot prebavni trakt tega tujka oželi. Vsaj malo? Ali še bolje: do konca. Pa naj gre nazaj skozi tista vrata, skozi katera je prišel, kar sicer v primeru prebavnega trakta ne deluje ravno prijetno, v primeru tujcev pa brez dvoma bi.

Mislim: s stališča dotoka denarja biti tranzitna država zagotovo ni dobro. Nekako se zdi, da imamo od vsega tranzita samo valovite vozne pasove avtomobilskih cest zaradi tovornjakov in stoječo avtomobilsko cesto od Karavank do mejnega prehoda v Sečovljah na dvomesečnem vrhuncu sezone.

Mogoče tudi zato, ker tranzitnikom ponudimo zgolj slabo pretočne avtomobilske ceste, na njih gradbišča in sezonske zastoje, v Vipavski dolini še veter, pa radarje za hitrost, na vstopu v državo ekipe Darsa (ki delijo kazni za vinjete, to že vemo), predvsem pa turistični sezoni povsem neprimerne bencinske servise in počivališča z absolutno premalo parkirnimi mesti in s smrdečimi sanitarijami, ki jih je treba za povrh še plačati. Tu nas je turizem presenetil skoraj tako kot Hrvate.

Vsak pravi pionir ve, da v Sloveniji ne more biti 80 milijonov turistov hkrati, mladinec bi pa morda že znal oceniti, koliko bi jih bilo nekako smiselno zajeziti iz tranzita. Tako nekako pridemo do številke, ki bi na nek način lahko bila cilj.

A o tem bodo vedeli povedati v medijih, ki se ukvarjajo s turizmom tako in drugače, mi, ki poznamo samo štiri kolesa in volan, pa skromno svetujemo, da vsakemu vohunu, ki leti skozi Slovenijo, ne da bi nekemu pridnemu ponudniku nočitev plačal vsaj ene noči, odmerimo davek na tranzit glede na število stopal, ki se vozijo v nekem prevoznem sredstvu. Kar ni posebej težko prešteti.

Včasih, pravzaprav vse bolj pogosto se sicer zdi, da je turistov pri nas preveč in jih imamo polne ”kovčke”, ko nam napadajo in osvajajo kotičke, ki so bili še do včeraj naši. In iz tega zornega kota se zdi biti tranzitna država kar dobro, sploh če bi znali odmeriti tisti naš davek na tranzit.

In takole končujem tipično slovensko: brez jasne ciljne usmeritve glede pričujoče tematike, a mora biti vsaj delno oproščeno, ker se kot pravi Slovenec že pripravljam na 1. oziroma 3. september, ko se bodo nenadoma in iz nič na cestah pojavili otroci.

Če sem že zlorabil Srečka, naj ga zlorabim do kraja: ”ker mi nismo le številke, smo ljudje!”

Besedilo in foto: Vinko Kernc.