Letos je Opel z nastopoma na 42. Oldtimer Grand Prix svoje legendarne dirkalnike pripeljal nazaj na Nürburgring, kjer je dirko ponovno organiziral AvD. Tekmovanja se je avtomobilska znamka iz Rüsselsheima udeležila s sedemnajstimi dirkalniki iz svoje bogate, več kot stoletne tradicije avtomobilskega športa. Najstarejši je bil Opel Motorwagen 10/12 PS iz leta 1903 in najmlajša Corsa OPC aktualne četrte generacije. Most med dirkaško preteklostjo in sedanjostjo so vzpostavili Rekord C »Black Widow«, Rallye Kadett, Manta A Irmscher, Ascona B Group 2 in Kadett C GT/E, dirkalniki relija in krožnih dirk iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Corsa – številne navdušujoče generacije avtomobilskega športa
Prav zdaj, ko se peta generacija Corse ogreva na štartnem položaju za svetovno premiero v začetku oktobra na avtomobilski razstavi v Parizu, so nekdanje dirkaške Corse zasedle dirkališče Nürburgring. Skladno s sloganom »Corsa, nekdaj in rumena«, so pred publiko zapeljale Corsa A Spider, Corsa A Cup, Corsa A GSi, Corsa C Rallye, Corsa Race Camp in aktualna Corsa OPC.
Družbo Corsi A s sprednjim pogonom iz leta 1982, je delalo spektakularno študijsko vozilo tistega časa. Tik preden je poleti 1982 med kupce zapeljala prva serijska Corsa, je javnost ogrela njena športna različica Corsa Spider. Iz štirisedežnika brez strehe je bilo mogoče Corso Spider spremeniti v dvosedežnik in celo v enosedežnik s plastičnimi elementi iz steklenih vlaken. Spider so tako opremili z zaščito glave v slogu dirkalnikov iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Z izbočenimi blatniki, širokimi lučmi za zatemnjeno stekleno ploščo in biserno belo barvo zunanjosti je Spider tipičen sanjski avtomobil tistega časa.
Dirkalnik Corsa Cup je bil premierno predstavljen javnosti leta 1983. V ONS Opel Junior Cup, tekmovanju, ki je nasledilo Kadett Cup, v katerem so od leta 1979 dalje moči merili amaterski vozniki in mladi talenti, sta vozila tako Kadett D, kot Corsa A. Motor Kadetta 1.3 je imel največjo moč 75 KM, Corse Cup 70 KM. Prve dirke združenega tekmovanja, tako reliji, kot tekmovanja na dirkališčih, so potekale leta 1985 z denarnim skladom za nagrade najboljšim v višini 100.000 nemških mark. Zmagovalcu Junior Cupa je pripadla Corsa 1.3 S. Leta 1988 je luč sveta ugledala nova, najbolj zmogljiva različica, Corsa A GSi, z 1,6-litrskim motorjem največje moči 101 KM in največjo hitrostjo 186 km/h. V ponudbi je ostala vse do leta 1992, ko je med kupce zapeljala Corsa B.
Corsa C je pripeljala na trg leta 2000. Še istega leta je bila premierno predstavljena na Essen Motor Showu Corsa Super 1600. To novo Corso namenjena reliju je poganjal 1,6-litrski 16V štirivaljnik z največjo močjo 200 KM. Tako kot njeni predhodniki je zagotavljala cenovno dostopno dirkanje na asfaltu in makadamu.
Corsa OPC iz aktualne četrte generacije je kupcem na voljo od leta 2007 dalje. S turbinskim polnilnikom doseže njen 1,6-litrski štirivaljnik 192 KM, kar je največ med vsemi Corsami D. Na Nürburgringu je Opel s Corso OPC zagnal tudi OPC Race Camp, s katerim se prav tako uresničuje Oplova zamisel o cenovni dostopnosti avtomobilskega športa.
Nekdaj – generacija Oplov za Velike nagrade davnih časov
Obletnico avtomobilskega športa iz Rüsselsheima obeležujejo tudi trije zgodovinski Oplovi dirkalniki. Najstarejši med njimi je prvi Oplov Motorwagen 10/12 PS izdelan leta 1903. Že v letu izdelave je zmagal v takratni »lahki« kategoriji, v dirkaškem razredu II (vozila z največjo močjo motorja do 10 KM) na posebnem tekmovanju na hipodromu Niederrad v nemškem Frankfurtu. Vozil ga je Fritz Opel s sovoznikom Carlom Jörnsom, legendarnim Oplovim voznikom, ki je zmagal na kar 288 dirkah. Beli dirkalnik 10/12 PS iz leta 1903, je izjemen delček bogate zgodovine modela, restavriran pri Opel Classic.
Drugo zgodovinsko vozilo je originalni Grand Prix dirkalnik iz leta 1913. Ta predhodnik današnjih dirkalnikov Formule ena je bil najsodobnejši tovrstni avtomobil svojega časa. Poganjal ga je štirilitrski štirivaljnik s šestnajstimi ventili (s posebno postavitvijo v obliki črke V), z odmično gredjo v glavi motorja z navpičnim pogonom.
Le leto mlajši je dirkalnik namenjen postavljanju rekordov, z delovno prostornino motorja 12,3 litra. Izdelan na osnovi Oplovega dirkalnika Grand Prix 1913 se prav tako postavlja z motorno tehnologijo štirih ventilov na valj. Z izjemno zmogljivim motorjem, največje moči 260 KM, je predstavljal vrhunec avtomobilskega razvoja tistega časa. Nobeden drug avtomobil iz Oplove zgodovine ni imel večje delovne prostornine motorja od tega velikanskega dirkalnika iz leta 1914, ki pa je javno predstavitev doživel šele po zaključku prve svetovne vojne. Leta 1926 je Opel uradno zaključil s tovarniško podporo avtomobilskem športu.
Rumena – generacija dirkaških zvezd v reliju in na dirkališčih
Oplova vrnitev na tekmovalne proge je bila opravljena skrivoma. Ko je 15. septembra leta 1968 Opel Rekord z največjo močjo motorja 150 KM zapeljal v tekmovalnem razredu 5 na start dirke v Zolderju ni nihče vedel, da je ta dirkaški Rekord C z veliko tovarniško podporo, nastal brez vednosti uprave Opla.
Zamisel o Oplovem dirkalniku se je porodila novima oblikovalskima zvezdama družbe Charlesu Chucku Jordanu in Anatolu Lapinu. Pod Lapinovim vodstvom je dirkaški Rekord izdelal Oplov Rüsselsheimski oblikovalski center Advanced Studio. Cilj projekta je bil pritegniti pozornost javnosti in povečati zanimanje za nove Oplove športne avtomobile, kot so bili Rallye Kadett in Opel GT. Dirkalnik so razvili iz limuzine Rekord C 1700. S črno barvo zunanjosti in rumenimi »Oplovimi očmi« je spominjal na Opel RAK 2, vozilo z raketnim pogonom iz leta 1920.
Kljub nekaterim uspehom, se je po dolgem času oživljena tovarniška podpora avtomobilskem športu, zaključila že konec prve tekmovalne sezone. Ko je General Motors odkril Oplove ilegalne aktivnosti, je projekt konec leta zaustavil. K sreči je bilo leto kasneje Oplu dovoljeno vzpostaviti prvo pokalno tekmovanje znamke. Štiri desetletja kasneje so pri Opel Classic v Rüsselsheimu z uporabo originalne zasnove, tehničnih specifikacij in natančnemu sledenju izvirne poslikave rekonstruirali dirkaško »črno vdovo«.
Kasneje so Oplovi dirkalniki postali rumeni. To je bila namreč prepoznavna barva dirkaških specialistov za pripravo dirkalnikov, Steinmetza in Irmscherja. Reli specialke iz Rüsselsheima so na hitrostne preizkušnje Evropskega prvenstva in številnih državnih prvenstev zapeljale v rumeno-črni in rumeno-beli barvni kombinaciji. Na razstavi Opel Classic na Nürburgringu je obdobje zgodovine Oplovega avtomobilskega športa predstavljalo sedem avtomobilov.
To obdobje je še posebej vidno zaznamoval Kadett B. V letih 1970/71 so pri dirkaškem specialistu Steinmetz iz Rüsselsheima začel ponujati dirkaške pakete za Kadett Rallye 1900. Tako je z modifikacijami podvozja, posebno notranjo opremo in motorjem največje moči 106 KM iz Opel Rekord C Sprint nastal Rallye Kadett 1900 Sprint. Med voznike, ki so v tistem času začeli profesionalno kariero z Opel Kadettom B, je sodil tudi Anders Kulläng, član moštva švedskih Oplovih prodajalcev avtomobilov.
Manta A, za katero je stal Irmscher, je drugi član zbirke Opel Classic iz »rumene generacije«. Izdelan v skladu s tehničnimi predpisi za takratni tekmovalni razred 2, je bil kupe podoben dirkalniku s katerim sta profesionalna voznika, takratni zvezdi relija Rauno Aaltonen in Walter Röhrl leta 1975 nastopila na 24-urni dirki v Spaju v Belgiji.
Na ogled je bila postavljena tudi Ascona A, legendarna zvezda Oplovega avtomobilskega športa, tehnično povezana z Manto. Prav z njo, z dirkalnikom največje moči motorja 206 KM, je leta 1974 Walter Röhrl s sovoznikom Joachenom Bergerjem, v moštvu Oplovih avtomobilskih prodajalcev, zmagal na evropskem prvenstvu v reliju. Naslednje leto se je posadka ponovno zapisala v zgodovino, saj je z zmago na grškem Acropolis Rallyju dosegla prvo zmago Opla na reliju za svetovno prvenstvo. Ascono je v reliju nasledil Kadett C GT/E, ki seveda sodi v kolekcijo najboljših in najbolj vznemirljivih rüsselsheimskih dirkalnikov. Njegov rumeno-bel bratski model Kadett C GT/E coupé je bil nadvse uspešen v državnem reli prvenstvu Nemčije, v katerem sta Achim Warmbold in Willi-Peter Pitz nastopala v tekmovalni skupini 1, v kateri so nastopale posadke z dirkalniki, blizu serijsko izdelanim avtomobilom. Ob tem je leta 1976 Kadett C GT/E Oplu privozil drugo mesto v razvrstitvi svetovnega prvenstva v reliju med izdelovalci.
Ko je Kadetta leta 1979 na hitrostnih preizkušnjah relijev zamenjala Ascona B, je po letu 1974 v evropskem reli prvenstvu ponovno slavilo Oplovo moštvo. Naslov sta voznik Jochi Kleint in sovoznik Gunter Wagner dosegla po 17 preizkušnjah prvenstva. Njun zmagovalni dirkalnik, Opel Ascona i 2000 z motorjem največje moči 175 KM, zasnovan in izdelan v skladu s specifičnimi dirkaškimi predpisi, so restavrirali pri Opel Classicu. Vzeli so ga dobesedno z odra za zmagovalce, saj je njegova zunanjost še vedno polna sledi, ki jih je pustil neusmiljen boj s sekundami na asfaltu in makadamu, ob tem, ko so mu tehnične elemente posebej natančno rekonstruirali v kopije originalnih.
Zgodovinski prikaz Oplovih dirkalnikov je zaokrožil Commodore B GS/E coupé. S tovrstnim dirkalnikom, pripravljenim pri dirkaškem moštvu Irmscher, sta Walter Röhrl in sovoznik Jochen Berger leta 1973 debitirala na Rallye Monte-Carlo.
Vir: Opel
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen