Četudi bom črpal osnovo za tokratni zapis iz izkušenj, pridobljenih z BMW-jem M6 GranCoupe, ga poskusite razumeti bolj kot moje splošno razmišljanje o vseh konceptualno podobnih več kot 500-»konjskih« dvokolesno gnanih izstrelkih na štirih kolesih.
Lahko je tudi preveč
V življenju še nisem imel priložnosti voziti tako zmogljivega avta, kot je bil preikušeni BMW M6 GranCoupe. Verjamem, da ima kar nekaj ljudi težavo obvladovati že 200 ali 300 konjskih moči, na tem mestu pa govorimo o dvakratniku te moči. Z naslednjo ugotovitvijo tvegam doživljenjski gnev in sovraštvo zapriseženih navdušencev izdelkov M iz Münchna, a mislim, da je edino pravilno, da so svežemu BMW-ju M5 serijsko primaknili štirikolesni pogon.
Že res, da sem bil v M6 GranCoupe naravnost fasciniran nad lepljivostjo njegovih dvajsetpalčnih »copatov« Michelin Pilot Super Sport, a se je kaj hitro pokazalo in dokazalo, da je tako veliko lahko tudi zares preveč – 295 mm široka »valjarja« na zadnji osi niti slučajno nimata dovolj oprijema za učinkovit prenos brutalnih 700 Nm navora na cestno podlago v vseh pogojih. Posledično je jasno, da nepremišljeno “brcanje” po stopalki za plin pokliče hitro in zelo pogosto na pomoč stabilizacijsko elektroniko.
Nimaš občutka davljenja, a to ne pomeni, da ga ni
K sreči je njeno vmešavanje zelo dobro in natančno odmerjeno, saj človek izza volana ne dobi občutka, da bi avto karkoli »davilo«. A kruto resnico o totalnem prebitku motorne moči in navora pri polnem plinu zelo nazorno razkrije živčno utripanje lučke stabilizacijskega DSC-ja. V izogib stalnemu vmešavanju elektronike ima voznik na voljo nekaj opcij.
Prva je postopno in skrbno uravnavanje plina. Kot sem že pred časom ugotovil v BMW-ju M3, digitalno dodajanje ali odvzemanje plina v povezavi s takšno zalogo motornih zmogljivosti ni pretirano zdravo početje. Naslednji je na vrsti popoln prevzem nadzora nad dvosklopkovnim menjalnikom, vključno z zavestno zgodnjim izbiranje višjih prestav, s čimer voznik motorju pravzaprav nikoli ne pusti zares zadihati s polnimi «pljuči«.
Zakaj že?
Neodvisno od izbrane opcije krotenja 600 »konj« in 700 njutenmetrov se samo od sebe postavlja vprašanje – zakaj že? Zakaj takšna konjenica, če moraš biti z njo praktično vseskozi nežen, pozoren in nenapadalen, sicer te kaj hitro preseneti z izletom »v maline«? Dodatno ob tem, ne glede na izbrano opcijo brzdanja tovarne moči, popoln izklop stabilizacijske elektronike toplo odsvetujem. Prvič zaradi nesmisla in potratnosti izrazito velikega potenciala pogostega vrtenja obeh pogonskih koles v prazno ter drugič zaradi izrazito povečane nevarnosti za zdravje voznika in vseh okoli njega. Sam sem tako zbral pogum le za vklopom režima MDM, s čimer sem stabilizaciji zrahljal varnostne uzde.
Urban za volanom M6 GranCoupe: V službi njenega veličanstva
»Martini. Pretresen, a ne premešan,« sem že skorajda izustil, potem ko me je črpalkar prijazno vprašal, če bi, poleg polnega rezervoarja goriva, želel še kaj. Verjemite mi, v tistem trenutku bi ga še kako potreboval! A nikakor ne zaradi tega, ker bi najbolj razgrajaški BMW-jev štirivratni kupe v ponudbi tudi pri meni predstavljal tisti prepoznavni sprožilni vzvod, ki pri marsikomu vpliva na shizofreno osebnostno preobrazbo. Ter si – bog ne daj – pričel domišljati, da sem skupaj z njim pridobil »licenco za ubijanje« počasnel na prehitevalnih avtocestnih pasovih. Ne, v tistem trenutku sem se moral dodobra pomiriti že zgolj ob pogledu na števec porabe goriva, ki je bila tokrat več kot trikrat višja od številke 007. A verjemite mi, ob ceni testnega vozila, s katerim se sicer lahko dopoldne še preganjate po dirkališču, zvečer pa ga brez težav parkirate pred kazino Royale, je njihovim lastnikom tovrstna podrobnost še najmanj pomembna.
Pa saj 600 »konjičev«, ki razgrajajo v (s paketom Competition oplemenitenem) M6, tako ali tako potrebuje svojo dnevno dozo oktanov, če jih seveda njihov lastnik redno spušča na pašo. Pri čemer je le potrebno priznati, da mora imeti slednji precej pospravljeno podstrešje, če ne želi predčasno doživeti dih smrti.
Brutalnost pogonskega sklopa ob zgolj zadnjem pogonu ter povsem izklopljeni medkolesni elektroniki pač zahteva od voznika dobršno mero preudarnosti in vozniškega znanja, zaradi česar avto nikakor ni namenjen golobradi mulariji, katerim je glavni življenjski moto, da se živi samo dvakrat! Pa četudi omogoča prenekatero vragolijo, kakršne je moč videti v filmčkih, ki jih objavljajo njihovi lastniki iz Rusije z ljubeznijo na kanalu YouTube. Tako mladostniško razposajeno zabavo omogoča že samo preizkušanje sistema »Launch Control« (daljši pritisk tipke ESP, sekvenčni program 3, leva noga na zavori, desna na pedalu za plin), ko BMW-jev bolid ob rahlem opletanju zadka ter risanju abstraktnih umetnin po asfaltnem cestišču brutalno pospeši v slabih štirih sekundah od 0 do 100 km/h.
»Pretresen!« sem odgovoril črpalkarju, ko me je na koncu previdno vprašal, kako se počutim po preizkusu najhitrejše verzije BMW-jevega M6, katere se verjetno ne bi branil niti najbolj karizmatični agent britanske tajne službe MI6. Ter obenem modroval, da gre za enega redkih avtomobilskih primerkov, v katerem imaš občutek, da jutri nikoli ne umre.
Kakorkoli se obrneš
… imaš rit vedno zadaj. Enako bo tudi v avtu s 600 konji in dvokolesnim pogonom vedno šlo za neko obliko zategovanja uzd njegovega potenciala. Zakaj bi torej plačeval zavarovalnici, državi, gumarjem in nenazadnje samemu BMW-ju teh 600 KM in 700 Nm, če jih je iz fizikalnega stališča mogoče zares izrabiti samo v zelo omejenih voznih okoliščinah?
Samo zaradi odpuljenosti
Morda je kriv moj EMŠO, morda moja odraslost ali status očeta, a sam razgrajaškega in prvenstveno manj udobnega super športnika ne bi hotel ali mogel uporabljati vsak dan. Ne razumite me narobe. Zadevo je že samo zaradi neverjetnih 600 »konj« vredno poskusiti. Zato sem za dano priložnost preizkusa BMW M6 GranCoupe iskreno hvaležen. A, ko je nastopil čas izročitve njegovih ključev sem si kar malo oddahnil. Najprej zato, ker sem uspel predati avto z maloprodajno ceno, da se ti orosi oko (229.794 evrov), kar je mimogrede še en osebni rekord, saj tako dragega avta še nisem vozil. Dodatno sem si oddahnil tudi, ker sem preživel in da me je, recimo temu, »zrela glava«, obvarovala kakršnekoli traparije. Nekaj je pa pomenilo tudi, da sem se lahko zapeljal z normalim avtomobilom, takšnim, ki od mene ni neprestano zahteval 110 % pozornosti.
Ne vem no, človek se tega prej ali slej zasiti – zase vem, da sem se.
Ste kdaj gledali tekmovalne nastope bodybuilderjev? V prisiljenih položajih v soju odrskih luči razkazujejo zakrčene mišice. BMW M6 GranCoupe mi je vzbujal občutek, kot da se vozim v »zakrčnem« bodybuilderju. Z gromkim in glasnim glasom iz štirih cevi na zadku, togo in potencialu brutalnih obremenitev prilagojeno mehaniko avta namreč deluje, kot da se bo vsak trenutek »razpočil«. Ne vem no, človek se tega prej ali slej zasiti, vsaj jaz sem se. Priložnost odpeljati z njim tistih par sto kilometrov je bila vsekakor zanimiva izkušnja, obenem pa je tudi povsem zadoščala v smislu druženja s 600 »konji« v tovrstnem konceptu avta.
Besedilo: Peter Humar, Urban Acman. Fotografije: Urška Radolović in Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
13 komentarjev za "Kaj si ti nor?"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Test takih avtomobilov je (za slovenski prostor) brez veze. Sam sebi namen.
Brez pomisleka bi za tak denar raje vzel ferrarija
končno si nekaj pametnega napisal 🙂
Vozil podobnega – M6 vendar ne comp paket. Avto je za zrelega človeka, ampak v smislu da ne divjaš brezveze. Drugače je avto zelo dobro obvladljiv (x drive je edina pametna poteza, ki ogromno pripomore k stabilnosti in varnosti vozila) in “nežen” v smislu da elektronika zelo lepo poseže brez da te cuka sem ter tja – da deluje vidiš le z utripanjem lučk. Tako da avto je precej uglajen glede na to kar je pod havbo. Štartanja na semaforjih pa tiščanje gasa v ozkem in ostrem ovinku je jasno bedasto. Tovrstna konjenica oz še bolj navor pride v poštev predvsem (in zelo uživaško) na AC, ko se recimo pospešuje od 130 do recimo 200 – tam ni kaj skrbeti da je preveč moči za gume. Drugače pa glede na številne prefinjenosti in možnosti nastavitev – lahko ga voziš popolnoma ležerno in uglajeno saj gre pravzaprav za GT in ne dirkalni avto. Točno to mi je bilo tudi najbolj všeč – ta dvoličnost; lahko ga voziš kot hudič iz pekla ali pa kot gospod na poti v Opero.
Točno tako je. Veš, da bi lahko šel mimo brez problema a se zavedaš, da ti manjka vsaj 50 KM in tu s tem vozilom tega PROBLEMA preprosto NI! Preveriš, pomeriš, pohodiš in si že mimo!
Z neplačevanjem davkov si privoščijo perverzije in jamrajo, da morajo plačati davek za perverzije!
Naslov, razen na štajerskem in tam okoli, izpade ponesrečeno.