Kaj pa otrok ve…
Moji prvi spomini na vožnjo s prikolico segajo v otroštvo, ko me je brat na domačem dvorišču učil vzvratnih manevrov z malo prikolico (včasih pa tudi z velikim vozom) na našem starem Steyrju. V realističnem pogledu nazaj je bil ta pristop od vseh možnih še najlažji, saj sem lahko hkrati spremljala položaj koles obeh vozil, zaradi visokega sedenja na odprtem sedežu pa sem imela še dober pregled nad dogajanjem zadaj. Seveda je pomagalo, da je bil Primož zraven in je v kritičnih trenutkih odločno predlagal, kam naj sukam volan. Ali da prestavim naprej in ponovno poskusim, če je bila situacija že preveč zavožena.
Ker od takrat praktično nisem vozila prikolice – če že, pa sem vztrajno iskala način, kako na lokacijah obrniti krožno in ne vzvratno – sem na žalost ostala del prej omenjene kategorije voznikov, ki se izogibajo priklopnim manevrom. Pa bi mi nekajkrat letno prišla ta spretnost še kako prav. Stvar je šla tako daleč, da pri nakupu avtomobila pred leti nisem niti več naročila vlečne kljuke. Ker pa so vozniška pomagala v sodobnih avtomobilih zadnja leta močno napredovala, me je zanimalo, če bi mi morda fokstrot s prikolico uspel vsaj s pomočjo kakšnega pametnega sistema. V uredništvu sem tako “posvojila” novi Volkswagnov Tayron 4Joy z dvolitrskim dizelskim motorjem (142 kW/193 KM) in štirikolesnim pogonom 4Motion, ki je imel v naboru opreme tovarniško vgrajeno vlečno kljuko s praktičnim električnim izvlekom ter sistem za pomoč pri vožnji s prikolico (Trailer Assist). Tako motoriziran Tayron lahko vleče do 2.300 kg (prikolico z zavorami), zgolj na vlečni kljuki pa je dovoljena oporna obremenitev do 100 kg, kar je v teh časih pomembno, če na primer prevažate tudi kakšna električna kolesa.
Kdo lahko z osebnim avtomobilom vozi prikolico in kakšno?
Kategorije vozil pri nas obravnava 62. člen Zakona o voznikih, ki za vožnjo priklopnih vozil z osebnim avtomobilom predvideva dve možnosti. Osmi odstavek opredeljuje kategorijo BE, v katero spadajo skupine vozil, sestavljene iz vlečnega vozila kategorije B in priklopnega vozila z največjo dovoljeno masa do 3.500 kg – v praksi to pomeni, da z vozilom kategorije B skupna masa vlečnega vozila in priklopnega vozila lahko znaša kar do 7.000 kg – predpogoji za pristop k izpitu za to kategorijo so opravljeni zdravniški pregled, teoretični del usposabljanja ter vsaj 16 ur praktičnega usposabljanja. Drugo, nekoliko poenostavljeno možnost, predvideva 22. odstavek, ki dovoljuje imetnikom vozniškega izpita kategorije B tudi vožnjo lahkih priklopnih vozil ter drugih priklopnih vozil, če največja dovoljena masa skupine vozil ne presega 3.500 kg oziroma vse do 4.250 kg, če voznik opravi praktični del usposabljanja v trajanju najmanj devet ur, je uspešen na izpitu ter ima v vozniškem dovoljenju s kodo 96 označeno pravico do vožnje take skupine vozil – kategorija BE z omejitvijo.
Večja ali manjša prikolica?
Kaj drugega – na pomoč sem tudi tokrat poklicala Primoža. Ne da bi primerjala znanje ali spretnost za volanom, v tem me je od nekdaj prekašal, vmes pa je med drugim pred časom naredil še izpit za vožnjo prikolice z večjo nosilnostjo. Po eni strani me je zanimalo, če bo v sodobnih asistenčnih sistemih kljub svojemu znanju in spretnosti videl kakšno dodano vrednost, po drugi pa sem bila radovedna, kako bodo vzvratni priklopni manevri uspeli meni ob vsej podpori, ki jo lahko dobim.
Ko sem ga poklicala, je bil takoj za stvar. In potem je sledilo: “Katero prikolico pa naj pripravim?” Zanj je bilo vprašanje morda logično, zame pa bistveno manj. Kakorkoli že, predlagal je takšno večjih dimenzij in to iz preprostega razloga – večji priklopnik je v vzvratnih ogledalih vozila bolj viden in s tem lažje obvladljiv.
Vlečna kljuka je skrita pod zadkom Tayrona ter se sprosti iz svojega položaja ob pritisku na gumb v prtljažniku vozila. Ko je pomaknena v spodnji položaj, jo je potrebno le še fiksirati v sredinsko lego, pa je pripravljena za priklop. Namesto da bi veliko in težko prikolico primikala vozilu, sem ji poskusila optimalno približati zadnji del Tayron s pomočjo usmerjevalnih linij na prikazu zadenjske kamere, kar je bistveno lažje opravilo, sploh če to počneš sam. Potem pa sva se odpeljala na bližnjo lokacijo preizkusa.
Enkrat s pomagali in drugič brez
Najprej se je vzvratne vožnje Tayrona z res dolgo prikolico lotil Primož. Na tem mestu ne bo odveč, če dodam, da je Tayrona sicer vozil prvič, a ima doma Multivan starejšega datuma. Vaja je bila navidez enostavna: najprej malo vzvratne vožnje naravnost, potem pa obračanje na stranskem dovozu. Kaj naj rečem, njemu je šlo brez posebnih težav že iz prvega poskusa – a se mi je kljub temu zdelo, da nekaj ni čisto tako, kot bi moralo biti. Pa sem sredi manevra ugotovila, da je pravzaprav obračal volan in gibanje prikolice obvladal samostojno – sredinski zaslon je sicer kazal sliko zadnje kamere in opcijo, kjer izbereš Trailer Assist, a je v prvem poskusu ni potrdil. Med delovanjem pa voznik položaj priklopnika spremlja s pomočjo prikaza na manjšem digitalnem zaslonu za volanskim obročem, medtem ko za spreminjanje smeri vozila uporablja vrtljivi gumb na svojih vratih, kjer se sicer namešča položaj vzvratnih ogledal. Vse ostalo deluje samodejno, voznik le dodaja plin in zavira.
Zanimivo je, da je Primožu vzvratna vožnja s prikolico s pomočjo asistenčnega sistema v začetku pravzaprav delala več težav. Potreboval je par poskusov, da se je privadil na njegovo delovanje, zato nisem prepričana, da bi mu ta opcija koristila v enaki meri kot meni. Sama, iskreno povedano, tistega njegovega ogromnega priklopnika ne bi pripeljala prav daleč niti naravnost, kaj šele, da bi ga obrnila brez njegovih nasvetov, ki jih je delil, medtem ko je pozorno spremljal dogajanje za vozilom. Še eno koristnejših spoznanj, ki mi jih je predal: prikolica se bo za vozilom premikala v smeri, kamor kaže spodnji del volanskega obroča – torej ravno nasprotno od smeri sukanja volana. Hvala Primož, čeprav to samo po sebi ne bo dovolj…
Lahko pa povem, da mi je šlo že boljše po nekaj poskusih s Trailer Assistom, sploh ko sem nehala prehitro obračati gumb, kadar se mi je zdelo, da ena stopnja nima zadostnega učinka. In ja, verjetno je bilo vse skupaj res nekoliko lažje, ker sem za Tayronom videla vsaj še zadnji del prikolice. Nekaj ur guncanja naprej in nazaj, pa bi si upala obrniti kakšno manjšo pripeto pošast (na dovolj veliki površini). In to je pravzaprav tudi moj sklep: za vsako spretnost potrebujemo nekaj vaje, in če govorimo o vožnji na javnih cestah, je to še toliko bolj pomembno zaradi varnosti vseh udeležencev v prometu.
Ni mislil, da mu lahko pride prav
Ko sva se z našim Gašperjem pogovarjala o vtisih glede uporabnosti sistema, je dodal še svoj pogled. Doma imajo manjšo (750-kilogramsko) prikolico, brez katere pri njih pravzaprav ne gre in je v uporabi tedensko. Izkušenj mu torej ne manjka, ga pa moti, da je relativno majhna in se praktično skrije za avtomobilom, še posebej, kadar je prazna. Kadar z njo vozi vzvratno, mu je seveda jasno, da so lahko kolesa avtomobila čisto poravnana, prikolica pa ne sledi v ravni liniji, temveč jo je potrebno neprestano popravljati z obračanjem volana. A je v vzvratnih ogledalih sploh ne vidi, dokler ni že pod precejšnjim kotom in je prepozno. Ker imajo prostora pred hišo relativno malo, dovoz pa je po dolgi, dokaj strmi, zaviti in ozki poti, si lahko mislite, kolikokrat jo je do danes odpel, obrnil in ponovno pripel na avtomobil.
Zato ga je še toliko bolj zanimal poskus s Tayronom in sistemom Trailer Assist, ki ga je na koncu komentiral takole: “Vedno sem zatrjeval, da takšni sistemi nimajo smisla, če znaš vsaj približno voziti s prikolico. Šele zdaj mi je postalo jasno, da to ne drži. V Tayronu sem s stikalom le nastavil, naj gre prikolica za vozilom naravnost, pa je šla, elegantno in brez popravljanja. Neverjetno je spremljati gibanje volanskega obroča in kako sistem filigransko popravlja smer, da gre prikolica v ravni liniji. Tudi z zavijanjem gre bistveno lažje, nastaviš izbrani kot, potem pa sodeluješ samo še z nogo na stopalkah. Kaj naj rečem, naš klanec sem prvič brez truda prevozil vzvratno s pripeto prikolico. Tudi vzvratno parkiranje v ozek boks, kjer sem potem na prikolico skotalil veliko balo sena, je šlo gladko, brez da bi enkrat stopil iz avtomobila in preveril, kaj se dogaja za njim.”
Besedilo: Urška Mihelič Radolović. Foto, video: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Kako se pa vi znajdete s prikolico?"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Jaz sem se kar dobro znašel: mi je začela prikolica opletati pri pribl. 80kmh, je prehitela avto in me je vrgla s ceste v travo. Ampak vse ok: avto cel, prikola cela, jaz pa pretresen. 😉
Kakor koli: menim, da bi nas v avtošolah morali vsaj opozoriti še na kakšne druge vsebine vožnje z avtom, npr.: kako zamenjati/zaflikati počeno gumo, kje preveriti tekočine motorja, kako voziti in naložiti prikolico, kako obtežiti strešni prtljažnik ipd ipd. Ne včasih, ne danes tega ne učijo. Ni vse vižanje in bremzanje.
Za počeno gumo – če je raztrgana in ti kit za popravilo gume ne pride prav – moraš poklicati asistenco
Tekočine motorja – sledi proizvajalčevim navodilom za uporabo vozila
Crkne žarnica – tudi navodila proizvajalca včasih ne pomagajo, pa dolgi nohti in dve levi roki tudi ne
Prikolica – razen one do 750kg – moraš že kategorijo E k B narediti in tam se načeloma vsaj nekaj naučiš
Strešni prtljažnik – ok, to bi bilo uporabno
Včasih si lahko marsikaj sam okoli avta naredil, danes pa ni več tako.