Ne ostane neopažena
Italijani, mojstri oblikovanja, se niso izneverili in namesto upokojene 147-ke na trg poslali zelo privlačen avto. Za sprednji del se zdi, da so podobno kot pri mitu navdih dobili pri lepotici 8C Competizione. Ne glede na to pa se jim je bolj posrečila oblika zadka, ki avtu daje zelo kompaktno in skladno podobo. Poleg tega ne manjkajo niti stilski kromirani in srebrni dodatki ter v okvir zadnjih vrat skriti kljuki za odpiranje le-teh. Če ji dodamo še velika platišča z značilnimi krogi, za katerimi se neuspešno skrivajo rdeče zavorne čeljusti, se Julijinemu šarmu res težko upremo.
Zelo privlačno oblikovana, kakovostno izdelana in zgolj povprečno prostorna notranjost
Priznati moramo, da smo pri italijanskih avtomobilih razvili že nekakšen predsodek glede kakovosti materialov in končne odbelave potniških prostorov, ki pa so vselej zelo domisleno in privlačno oblikovani. Tokrat smo bili presenčeni, saj poleg posebnega designa z blagim retro pridihom so giulietti namenili kakovostne in na otip prijetne materiale ter vse tudi natančno sestavili. Pohvalno je, da skoraj vsi dodatki, ki izgledajo kovinski, to tudi dejansko so. Ergonomija voznikovega prostora je zelo dobra, sprednja sedeža ponujata zadostno bočno oporo, le volanski obroč bi, tako zaradi izgleda kot uporabnosti, lahko bil malce manjši. Piko na »i« na področju notranjega designa pa gotovo predstvlja opcijsko, delno usnjeno oblazinjenje z narebrenim sredinskim delom ter klasično športnimi rdečimi šivi.
Področje, na katerem pa se giulietta ne more ravno postavljati, je prostornost. Če sprednja sedeža zasedeta višjerasla potnika, zadaj sedečim zelo kmalu zmanjka prostora za kolena, v primeru steklene strehe, ki vzame še nekaj milimetrov v višino, bo splošen občutek utesnjenosti gotovo prevladal. Podobno velja za prtljažni prostor, ki se z osnovnimi 350 litri uvršča v razredno povprečje, a se ne more pohvaliti s prilagoljivostjo. Naslon zadnjih sedežev je sicer moč spustiti, sedalni del pa je nepremičen, zaradi česar pri željenem povečanju prtljažnega prostora nastane nepraktična stopnica.
Dinamika z možnostjo prilagajanja
Dvolitrski turbodizel s 125 kilovati moči (170 KM) in 350 njutonmetri največjega navora ponuja precej več kot je za varno in udobno vožnjo objektivno potrebno, kar gre seveda v korist užitka za volanom. Na obnašanje motorja oziroma na njegovo odzivnost pa ima velik vpliv pri mitu prvič videni in pri vseh giuliettah serijsko vgrajeni sistem DNA. Ta ob privzetem normalnem načinu ponuja še možnost preklopa na dinamični način, pri katerem se poveča odzivnost pedala za plin, pri čemer s funkcijo overboost avto postane precej bolj živahen. Sistem pa vpliva tudi na delovanje natančnega volanskega mehanizma, ki takrat nekoliko otrdi, ter na delovanje sistema za nadzor stabilnosti vozila VDC, ki se odziva pozneje. To ob razmeroma togi nastavitvi podvozja in nizkopresečnih pnevmatikah prinaša zelo športno vozno dinamiko. Dinamični način pomeni tudi vklop elektronske zapore difernciala Q2, ki v ovinkih po potrebi zavira notranje kolo in prenaša več moči za zunanje. S tem postane avto še bolje vodljiv, prazne zavite ceste pa voznikovo igrišče. Slabšim vremenskim razmeram je namenjen način Allweather, ki onemogoča sunkovito dodajanje plina ter z bolj »pozornim« VDC-jem zagotavlja varnejšo vožnjo.
S povprečno porabo, ki je na testu znašala 7,5 litra na 100 prevoženih kilometrov, giulietta ni varčnež, a glede na to, da je pot do te porabe vključevala tudi veliko uživaških trenutkov s 170 konjiči, je zaradi tega ne moremo kritizirati. Ob umirjeni vožnji se namreč brez težav zadovolji z litrom “na 100” manj, kar pa je že povsem v merilih.
S serijsko opremo ne skopari, a dodatki ji zelo dobro denejo
Gilulietta z opremo Distinctive serijsko ponuja vse, kar voznik potrebuje. Tu velja omeniti štiri varnostne blazine in varnostni zavesi, sistem za nadzor stabilnosti VDC s pomočjo pri speljevanju v klanec in elektronsko zaporo diferenciala Q2, dvopodročno samodejno klimatsko napravo, tempomat, tipala za pomoč pri parkiranju zadaj ter sistem start/stop. Veliko šarma pa tej Italijanki dajo sladkorčki s spiska dodatne opreme. V primeru testne je imel veliko vlogo šprotni paket, ki med drugim vključuje omenjena 18-palčna platišča iz lahke litine in usnjeno oblazinjenje z rdečimi šivi, znižano podvozje, športne pragove, športne stopalke, aluminijaste dodatke v notranjosti ter oblogo strehe in stebričkov v črni barvi. Če temu dodamo še nekaj uporabnih elementov, kot so električno pomična steklena streha, navigacijska naprava in odlični biksenonski žarometi, pa se njena cena z malenkost manj kot 24.000 evrov dvigne preko, za ta razred nevarne meje, 30 tisočakov.
Za konec
Gilulietta je eden od rekdih novejših modelov znamke s športnim srcem, ki poleg oblikovne privlačnosti ponuja tudi kakovostne materiale in končno obdelavo notranjosti ter napredne tehnične rešitve, kot je sistem DNA. Svetla plat vsega skupaj je, da v primeru, da ne pretiravamo z dodatki, lahko dobimo avto, ki je v primerjavi s konkurenti celo cenovno ugoden ter še vedno dovolj poseben in uživaški, da bo med njimi gotovo izstopal.
Mnenja uporabnikov
11 komentarjev za "Alfa Romeo Giulietta 2.0 JTDm Distinctive"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Sorry, z vsem spoštovanjem do ostalih znamk, za nakup ALFE je treba biti Alfist. Je super avtomobil, ki ima kup šlamparskih napak, vendar ima dušo za razliko od kakšnega GOLJFA ali ŠKODIŠKE. Jaz že leta vozim in gledam le ALFE. Ostali so res super avtomobili, cenjši, nobel, vendar mi se ne zdi da ti kot vozniku ponujajo to, ki poleg prevoznega sredstva v avtomobilu vidi še kaj druzga!
volvo S60 2.4 Diesel, je zakon in sploh ne razumem zakaj toliko vroče krvi, če so najboljši avti že narejeni 🙂
odličen avto!
i like it ; )
ALIEn3001 :”No ja, TDI motor in pa 1.8TBi turbo-bencinar sta pa kar isti zadevi ane?”
Tole je testu je Giulietta 2.0JTDm, se pravi DIZEL! Vsaj preberi naslov, preden začneš napadat.
Da ne bo kdo napačno razumel. Meni je tale Giulietta zelo všečen avto, saj sem delno tudi AR fan. Bi vsekakor razmislil o njej raje kot npr. o Golfu, še manj pa o kakšni Astri.
Pač izrazil sem moje mnenje na podlagi emocij kot pravite, a do Škode. Čeprav nekateri ne bodo/boste nikoli to razumeli, imajo tudi drugi avti dušo, ne samo italijanski.
Če bi gledat samo na racionalnost, bi kupil Dacio Sandero 😛