Chevrolet Aveo 3v 1,4 LT

Navzven

Aveo deluje mladostno in dinamično, pri čemer veliko pripomore (nenavadno), na dva dela razdeljena prednja maska z mrežastim satovjem, med katera so namestili tovarniški znak. Zanimive in velike prednje in zadnje luči samozavestno »zrejo v svet«, posrečena je tudi dodatna odprtina za zračenje motorja na boku vozila, tik pred A-stebričkom. Čeprav nima funkcije, enako kot mrežasto satovje v spodnjem delu zadnjega odbijača in lahka platišča, vozilu dodajo nekaj agresivnosti in izzivalnosti. Priznamo, v danes modno belo barvo odet testni aveo je deloval simpatično agresivno.

Navznoter

Posrečena, igrivo dinamična zunanjost se žal ne ponovi tudi znotraj. Ta je namreč vse prej kot mladostna, vse deluje resno in urejeno. Instrumenti, vzeti iz večje epice so pregledni, sredinska konzola urejena, vzdušju dobro dene imitacija aluminija. Kritiko si zasluži na prvi pogled zmogljiv radijski sprejemnik, ki pa razočara tako z zvokom kot z upravljanjem. Spredaj je, glede na razred vozila, prostora dovolj, le sedeži so (pre)trdi, slabo nastavljivi in ponujajo premalo oprijema. Vseeno se je moč za nastavljivim volanom dovolj udobno namestiti. Zadaj je prostora za dva nezahtevna potnika več v višino, kot v dolžino, pa tudi dostop je, kljub solidnemu mehanizmu, ki odmika prednja sedeža, vse prej kot lahek. V notranjosti smo pogrešali kakšen dodaten odlagalni prostor in, kljub poreklu, mehkejšo in na otip bolj prijetno plastiko.

Prtljažnik je z 220 litri podpovprečeno velik in tudi povprečno obdelan. Pri nakladanju moti sorazmerno visok rob in majhna dolžina. Z enostavnim podiranjem zadnje klopi ga je moč povečati na skoraj »kubik«.

Oprema

Tukaj aveo dobi marsikatero plus točko. Najbogatejši paket LT namreč ponuja štiri varnostne blazine, ABS sistem, elektro paket z alarmom, usnje na volanu in prestavni ročici, potovalni računalnik, samodejno klimatsko napravo, lahka platišča, povprečen radio z vhodom za zunanje avdio naprave, deljivo zadnjo klop, če naštejemo le najpomembnejše.

Motor

Testnega avea je poganjal močnejši, 1,4-litrski bencinski motor s preko sto »konji«. Ker največjo moč in navor doseže v zgornji tretjini spektra vrtljajev, ga je za vsako večjo zahtevo potrebno zelo priganjati. Motor v prostem teku teče mirno, z naraščanjem vrtljajev pa svojo mirnost izgublja in postaja vse bolj (nadležno) glasen. Preko sto »konjev« in solidnih 131 Nm največjega navora tako praktično nikoli ni čutiti. Kljub vsemu so zmogljivosti solidne. S tako motoriziranim aveom namreč lahko stotico dosežemo v slabih dvanajstih sekundah in drvimo s precej več, kot je nanaših avtocestah dovoljeno največjo hitrostjo.

Več kot pol deveti liter povprečne porabe na testu je, kljub sorazmerno težki testni nogi, ob le nekaj nad 1.100 kg suhe teže, preveč. Res pa je, da je z veliko potrpežljivosti avea moč voziti tudi z zgolj šestimi litri »na sto«.

V vožnji

Kar videz le namiguje,šele vožnja dokončno potrjuje. A v tem primeru ni tako. Aveo na cesti namreč ne ponuja dinamičnih užitkov. Navsezadnje, ne glede na le troje vrat in agresivni zunanji videz, temu ni namenjen. V ovinkih se zaradi mehkega podvozja precej nagiba in s sprednjim delom hitro, sili k zunanjemu robu, pa tudi posreden volan prevelikega premera vozniku ne ponuja dovolj informacij o stanju ceste in stiku koles. Na drugi strani, precej mehko podvozje dobro blaži cestne neravnine. Hitrejšemu pretikanju in športni vožnji se upira tudi petstopenjski ročni menjalnik, saj prestavna ročica teče mehko, a se vse preveč »giba« med prestavljanjem in deluje nenatančno. Zanimivo, pri hitrejši vožnji (skozi ovinke) moti pregladko usnje na volanu, volan zaradi tega hitro spolzi iz rok. Zavore so učinkovite in tudi po večkratnem zaviranju nudijo suveren pojemek in občutek na pedalu.

Za konec