Citroën Jumper 3,0 HDi Club

Futuristična zunanjost V današnjem času, ko je poleg funkcionalnosti pomemben tudi izgled, je napredno oblikovanje zajelo tudi gospodarska vozila in francoski jumper ni nobena izjema. Ker v tem segmentu še vedno velja pravilo »funkcionalnost pred lepoto«, ostaja kombi nezamenljivo škatlaste oblike. A vseeno so vsi robovi zaobljeni, proste roke oblikovalcem pa dopušča prednji del, eksperimentiranje s steklenimi površinami in obliko zadnjih luči. Citroenov »skakač« si deli platformo in tudi zunanjost s Fiatovim ducatom in Peugeotovim boxerjem. Ta francosko italijanska naveza je že dolgo znana, prepoznavna in uspešna. Maska trojčka je še najbližje prav Citroenovi oblikovalski filozofiji in spominja na gigantskega žužka. Bolj kot maska padejo v oči zelo zatemnjena stekla (doplačilo) ob sedežih v drugi in tretji vrsti in male odprtine, ki spominjajo na strelne line oklepnikov. Na prvi pogled zgleda kombi kot vozilo za prevoz pomembnežev, ki ne želijo biti izpostavljeni javnosti ali pa jih je treba celo varovati. A če odmislimo filmske scenarije, je zatemnitev praktična v vročih poletnih dneh, malo manj pa v deževnih jesenskih dneh, ko je v notranjosti precej temno. Vsaka stvar ima pač minuse in pluse. Prostorna notranjost Zunanja oblika in mere nakazujejo, da bo notranjost prostorna. In res je. Prostora je za devet oseb in nekaj njihove prtljage. Prtljažnik je na račun tretje vrste seveda temu primerno manjši. Potniki dostopajo do sedežev v drugi in tretji vrsti skozi samo ena drsna vrata na desnem boku, zaradi česar je priporočljivo vnaprej določiti vrstni red vstopanja oziroma sedenja potnikov. K omejeni prilagodljivosti in uporabnosti notranjosti pripomorejo svoje neodstranljivi sedeži, zaradi katerih je testirani jumper dejansko samo bus, ne pa tudi dostavnik. Naslone srednjih sedežev lahko zložimo v mizice, vsak sedež pa ima tudi svoj varnostni pas, vzglavnik in so na splošno dovolj udobni tudi za daljše poti. Potniki zadaj imajo tudi dovolj odlagalnih površin, svoje »pepelnike« in svoj prezračevalni sistem, ki pa nam je malce nagajal med druženjem. Iz rež je namreč, ko je delovala klimatska naprava, pihal samo hladen zrak, ko pa smo se želeli ogreti, je sistem trmasto odpovedal sodelovanje. Vozniku delata družbo dva potnika, pri čemer priporočamo, da je srednji, zaradi zajetnejšega srednjega dela armaturne plošče, manjše rasti. Spredaj je sovozniški naslon v enem kosu in ni zložljiv, lahko pa priročno mizico kljub temu potegnemo iz naslona. Voznikov prostor je bolj podoben velikim enoprostorcem in manj tovornjakom. Sedenje ni več ekstremno pokončno, po ergonomiji pa je bolj podobno osebnim avtomobilom. Jumper je bil opremljen z vso potrebno notranjo opremo (ročna klimatska naprava – doplačilo, radio s CD/MP3 predvajalnikom – doplačilo, vsa elektrifikacija, varnostne blazine v prednjem delu). Notranjost je precej plastična in kakovost izdelave ravno ne dohaja avtomobilov srednjega razreda, kar se pozna recimo na spojih vrat odlagalnih predalov, ki jih je v izobilju. Plastičnost se pozna tudi med vožnjo, kjer je dosti škripanja in značilnih »čričkov« sploh v panelu drsnih vrat. Ko smo že v notranjosti, še par besed o preglednosti. Pogled nazaj raje odmislite. Zatemnjena stekla in vzglavniki na vseh sedežnih v drugi in tretji vrsti terjajo svoj davek, saj postane zaradi njih notranje vzvratno ogledalo popolnoma neuporabno. Tako ne preostane drugega, kot da se zanesete na lastni občutek in velika stranska vzvratna ogledala, seveda pa ne bi škodoval niti sistem za pomoč pri parkiranju. Premagovanje kilometrov kot za šalo Velikana poganja sodoben trilitrski turbodizelski agregat s kar 116 kilovati (157 konjskih moči). Za kombije je to že lepa številka, ki pride do izraza prav v vseh režimih vožnje. Moč se najbolje pozna pri polno naloženem vozilu, na testu pa smo jo predvsem izkoristili na prostranih avtocestah, kjer smo »skokeca« pognali tudi do 180 km/h po merilniku hitrosti. Pri tej hitrosti motor premaguje velik upor, kar se pozna na hrupu vetra. Najbolj udobno se jumper pelje pri zakonsko dovoljenih 130 km/h, kjer je vožnja dovolj tiha in prijetna. Bolj udobna vožnja je na prednjih sedežih, kakovost prestrezanja cestnih neravnin pa proti zadku pada. V tretji vrsti, katere sedeži so nameščeni neposredno nad togo zadnjo osjo, je vožnja živčno poskakujoča zaradi tršega vzmetenja, kar je še toliko bolj očitno, ko je jumper neobtežen. Navor se prenaša na prednji kolesni par preko šeststopenjskega ročnega menjalnika. Ta je dobro preračunan, na trenutke pa tudi po francosko zatikajoč. Včasih se nam je tudi zgodilo, da je pri hitrejšem speljevanju ugasnil motor, kar pripisujemno predvsem njegovi šibkosti tik nad vrtljaji prostega teka. Še ena prijetna lastnost je glede na mere in maso vozila ugodna poraba goriva. Med priganjanjem po avtocestni je ta sicer lahko narasla na okoli 11 litrov na 100 km, a v povprečju se zadovolji tudi z 8,9 litra plinskega olja na sto prevoženih kilometrov. »Skok« na konec Druženje z velikim jumperjem je bilo eno od bolj prijetnih in nestresnih doživetij med testnimi avtomobili, navkljub večjem izletniškem zalogaju. Med popotovanjem se niti enkrat nismo počutili utesnjeno ali neudobno, zaloge moči je več kot dovolj, na točenje goriva pa smo tudi po zaslugi 90-litrske posode za gorivo skoraj pozabili. Glede na velikost nam tudi parkiranje ni delalo večjih preglavic, a sistem za pomoč pri parkiranju zadaj kljub temu ne bi bil odveč. Jumper je odličen prijatelj za prevoz več ljudi tudi na daljših poteh. Zamera je v bistvu le ena, in sicer se pokaže na plačljivih avtocestah, ker velikan prehaja v višje cestninske razrede.